Ponedeljek, 20. december: Napoved Jezusovega rojstva
Danes mi zaradi evangelija odzvanja verz iz adventne pesmi, ki pravi:
»Angel počasti devico,
prvo v čednosti kraljico,
vse izpolni nje srce, kar Gospod ji zapove.«
Angela k Mariji ne bi bilo, če ne bi stalno dvigala pogleda od minljivega k večnemu.
Marija ne bi bila prva kraljica v čednosti (v kreposti), če se za krepost ne bi trudila s tem, da je stalno premagovala skušnjave. Naivno bi bilo misliti, da jih ni imela, če jim je bil podvržen tudi sam Božji Sin.
Da je izpolnila vse, kar ji Bog zapoveduje, je morala sprejemati vso težo življenja kot pot v novo življenje, ki se ji je odkrivalo korak za korakom.
Tokrat me je v evangeljskem poročilu o angelovem oznanjenju Mariji najbolj pritegnilo to, da se je Marija vznemirila zaradi nenavadnega pozdrava, s katerim jo je počastil angel, očitno pa nič posebno zaradi samega angelovega obiska. To mi daje slutiti, da se je bila Marija navajena na tako oseben način pogovarjati z Bogom. Kako naravno, v ponižnosti in z vso odgovornostjo sprejme Božji načrt za njeno življenje, tudi če je drugačen, kot si ga je predstavljala sama. Ne boji se postavljati vprašanj tam, kjer stvari ne razume, šele tako je lahko njen pristanek svoboden. S strani Boga ima zagotovilo, da se ji ni treba bati, ker bo z njo moč Najvišjega. Tako okrepljena lahko izgovori svoj »ZGODI SE«, ki ga je v isti moči skozi vse svoje življenje še neštetokrat ponovila. »In angel je šel od nje.«
V Nazaretu je spet vse, kot je bilo. Življenje teče v svojem ritmu naprej in vendar za Marijo ni več tako, kot je bilo prej… Srečanje z Bogom, dotik milosti, podobno kot je Marijo, zaznamuje tudi nas. Nekaj se bistveno spremeni, čeprav je na zunaj vse kot prej. Božja beseda, ki je spočeta v srcu, raste počasi in prinaša s seboj sadove – tipično materinske: prebuja nežnost, pozornost, milino, željo po tišini, po varovanju tega notranjega zaklada tudi za ceno velikih žrtev ter hrepenenje da bi lahko ta zaklad delili tudi z drugimi…
Marija, uči nas čuječnosti, da bo lahko tudi naše življenje vedno bolj pričevanje Zanj, ki si ga ob angelovem oznanjenju v tišini nepoznanega Nazareta spočela, v božični noči pa v hladu in negostoljubnosti Betlehema povila v plenice in položila v jasli med vola in osla, ker pri ljudeh zanj ni bilo prostora…
V teh dneh želim vsem obilo blagoslova in miru v strmenju nad skrivnostjo učlovečenja!
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Unsplash
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
