Marija uporablja dve zanimivi besedi v tej molitvi: poveličuje in se raduje. Raduje se takrat, ko se zgodi tako lepa stvar, da ni dovolj, da se veseli znotraj, v duhu, ampak si želi izraziti srečo z vsem telesom: tedaj se raduje. Razlog za Marijino radost je Bog. Kdove, če se je tudi nam kdaj zgodilo, da smo se radovali zaradi Gospoda: radujemo se zaradi uspeha, ki smo ga dosegli, zaradi lepe novice, ki smo jo izvedeli, vendar pa nas danes Marija uči, naj se radujemo v Bogu, ker on, Bog, dela ‘velike reči’.

Na velike reči spominja beseda: poveličevati. Poveličevati namreč pomeni poviševati določeno stvarnost zaradi njene veličine, zaradi njene lepote … Marija povišuje Gospodovo veličino, slavi ga tako, da pove, da je On resnično velik. V življenju je pomembno iskati velike reči, sicer se izgubljamo zaradi mnogih malenkosti. Marija nam kaže, da moramo, če želimo, da bi bilo naše življenje srečno, na prvo mesto postaviti Boga, saj je le On velik. Kolikokrat pa namesto tega živimo tako, da se poganjamo za nekoristnimi stvarmi: predsodki, zamere, rivalstvo, zavist, utvare, nepotrebne materialne dobrine … Koliko omejenosti duha v življenju! Marija nas danes vabi, naj povzdignemo pogled k ‘velikim rečem’, ki jih je Gospod storil v njej. Tudi v nas, v vsakem izmed nas, Gospod dela velike reči. Potrebno jih je le prepoznati, se radovati in poveličevati Boga zaradi teh velikih reči.

Marija je vzeta v nebo: majhna in ponižna, prva prejme najvišjo slavo. Ona, ki je stvaritev, ena izmed nas, pride v večnost z dušo in telesom. In tam nas čaka, kakor mati čaka, da se otroci vrnejo domov. Zato ji v litanijah vzklikamo: ‘vrata nebeška’. Mi smo na poti, romarji proti domu tam zgoraj. Pomembno je, da  gledamo Marijo in vidimo cilj. Vidimo, da je v raju skupaj s Kristusom, novim Adamom, tudi ona, Marija, nova Eva, in to nas tolaži in nam daje upanje na našem zemeljskem romanju.

To gledanje Marije je povabilo za vse nas, posebej za tiste, ki jih pestijo dvomi in žalost ter živijo s pogledom, uprtim v tla, ki ne zmorejo dvigniti pogleda. Glejmo v višave, nebo je odprto; ne vliva strahu, ni več oddaljeno, saj nas na nebeškem pragu čaka Mati. Ona je naša mati. Ljubi nas, se nam smehlja in nam hitro pride na pomoč. Kakor vsaka mati, želi najboljše za svoje otroke in nam pravi: ‘Dragoceni ste v Božjih očeh; niste ustvarjeni za majhna zadovoljstva sveta, ampak za veliko veselje v nebesih.’ Da, saj je Bog veselje, ne čemernost. Bog je veselje. Dopustimo, da nas Marija prime za roko. Vsakič, ko vzamemo v roke rožni venec in jo molimo, storimo korak naprej proti velikemu cilju življenja.

Dopustimo, da nas pritegne resnična lepota, ne dovolimo, da bi nas posrkale malenkosti življenja, ampak izberimo veličino nebes. Sveta Devica, Vrata nebeška, naj nam pomaga gledati na vsak dan z zaupanjem in veseljem tja, kjer je naš pravi dom; kjer je Ona, ki nas čaka kot mati.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.