Nedelja, 2. januar: 2. nedelja po božiču

Ob  današnjem  evangeliju sem bil še posebej pozoren na vlogo, ki jo ima beseda, o kateri govori evangelist Janez. Trije pomeni so se mi prav hitro izrisali.

Katere tri naloge bi torej pripisali besedi? Prva je zelo očitna: stvarjenje. Beseda daje življenje. Vse je po njej nastalo in brez nje ni ničesar. Druga? Kaj bi bila lahko druga naloga? V igri sta luč in tema. Beseda se zdi, da prinaša razločevanje med lučjo in temo. Ko jo Bog izgovarja, vstopa na svet luč in kaže na temo. Torej bi lahko rekli, da je druga naloga razločevanje. In kaj je tretja? Janeza Krstnika izziva, da pričuje o njej. Beseda sama izziva k pričevanju.

Božič, ki je za nami, je zaman, če v nas ni prebudil življenja in če Beseda po nas ne bo prinašala drugim življenja. Če v božiču nismo prepoznali lepote luči in se zgrozili nad temo, nismo razumeli ničesar. Beseda v nas mora prinašati razločevanje, to razločevanje moramo v zvestobi besedi neprestano živeti. Takšnih kristjanov potrebujemo, da bo Beseda v njih rodila pričevanje. Bog naj nam pomaga, da Beseda v nas nikoli ne miruje.

Želim, da bi bilo naše življenje polno luči. Dovolimo, da nas pri vsem vedno vodi božja luč. Delo naj nam ne bo beg pred seboj, ne glavni cilj življenja, niti nepotreben napor, ampak vedno le pot. Pot do bližnjega in do Boga. Pot srečevanja, iskanja in veselega notranjega življenja. Ne živimo v zapiranju vase, ne v praznem sanjarjenju.

Če hočemo pričevati, potem je potrebno imeti življenje, ki je luč. Pomembno je  notranje življenje, ki naj bi bilo polno in svetlo. Kako je to mogoče? Tako da živimo  v nenehnem iskanju resnice o življenju in svetu. Luč sveti visoko nad nami – vse to nam daje notranje veselje in polnost življenja. Življenje, ki je v iskanju resnice in nenehnim srečevanjem s svojo nepopolnostjo, nas tako  ne spravlja v obup. V tej neskončni luči, odkrijemo svoje življenje in ga prinašamo drugim. Če pa zavračamo  vsako resnico, ki bi bila drugačna od naših predstav, ostajamo mrtvi, ohromljeni, pohabljeni.

Naj nas božje življenje vleče naprej v nenehno iskanje resnice, ki osvobaja.

Najpomembnejša slika življenja, ki je luč ljudem,  pa je življenje v preprostosti, uboštvu, srečevanju z lastno grešnostjo in veseljem nad božjo lučjo, ki sveti nad nami. Ne zavračajmo te poti. Preprostost se nam morda zdi nevredna naše časti, uboštvo  preziramo, grešnosti si ne priznavamo, toda tako se pogrezamo v temo in smrt.

Nikomur niso lahke besede: preprostost, uboštvo, grešnost, božja luč. Vsi smo zaznamovani z grehom napuha, pohlepa, lenobe in še česa. A življenje, ki nam bo luč, je življenje prav v teh preprostih a zahtevnih pojmih. Ne bojmo se preprostosti, življenja v skromnosti in priznavanju grešnosti. Le tu je življenje, ki bo svetilo nam in bližnjim. Ne bojmo se! Pot bomo zmogli z njim, ki je življenje samo, z Marijo, ki je to življenje v polnosti zaživela.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.