Sinoda o sinodalnosti 2021 – 2023 v prvi fazi poteka na krajevni ravni v škofijah, župnijah in cerkvenih skupnostih po vsem svetu. Glavni namen je poslušanje različnih glasov na terenu, da bi vsakdo lahko kaj prispeval v posvetovanju vesoljne Cerkve. Smernice za prvo fazo posvetovanja so obsežene v t.im. Pripravljalnem dokumentu in v priročniku Vademekum. V tem in drugih člankih objavljamo izbrane izseke iz obeh dokumentov, ki imajo poseben praktičen pomen za izvedbo posvetovanja.

(Vademekum pogl. 2.3 in 2.4)

 

Odnos do sodelovanja v sinodalnem procesu

Papež Frančišek je ob različnih priložnostih govoril o tem, kako se konkretno izraža praksa sinodalnosti. V nadaljevanju so naštete posebne drže, ki bodo omogočale resnično poslušanje in dialog, ko bomo sodelovali v sinodalnem procesu.

  • Sinodalnost zahteva čas za podelitev. Vabljeni smo, da govorimo s pristnim pogumom in poštenostjo (parrhesia) in tako vključujemo svobodoresnico in ljubezen. Po dialogu lahko vsi rastejo v razumevanju.
  • Ponižnost pri poslušanju potrebuje tudi pogum pri govorjenju. Vsakdo ima pravico biti slišan, tako kot ima vsak pravico govoriti. Sinodalni dialog je odvisen od poguma tako pri govorjenju kot pri poslušanju. Ne gre za razprave, v katerih bi prepričevali druge, ampak za sprejemanje tega, kar drugi povedo. Sveti Duh tako lahko govori v korist vseh (1 Kor 12,7).
  • Dialog nas vodi k novosti. Pripravljeni moramo biti na spreminjanje svojega mnenja glede na to, kar bomo slišali od drugih.
  • Odprtost za spreobrnjenje in spremembe. Pogosto se upiramo temu, za kar nas poskuša navdušiti Sveti Duh. Poklicani smo k opuščanju stališč samovšečnosti in udobja, zaradi katerih se odločamo zgolj na podlagi tega, kako smo nekaj počeli v preteklosti.
  • Sinode so cerkvena vaja razločevanja. Razločevanje temelji na prepričanju, da Bog deluje v svetu in da smo poklicani poslušati navdihe Svetega Duha.
  • Smo znamenja Cerkve, ki posluša in je na poti. V poslušanju Cerkev sledi zgledu samega Boga, ki posluša krik svojega ljudstva. Sinodalni proces nam daje priložnost, da se odpremo in pristno poslušamo, ne da bi se zatekali k že pripravljenim odgovorom ali vnaprej oblikovanim sodbam.
  • Odvrzimo predsodke in stereotipe. Naše šibkosti in težnja h grešnosti nas lahko obremenjujejo. Prvi korak k poslušanju je, da svoj um in srce osvobodimo predsodkov in stereotipov, ki nas vodijo na napačno pot, k nevednosti in delitvam.
  • Premagajmo nadlogo klerikalizma. Cerkev je Kristusovo telo, polno različnih karizem, v kateri ima vsak član edinstveno vlogo. Vsi smo med seboj odvisni in si delimo enako dostojanstvo znotraj svetega Božjega ljudstva. Po Kristusovi podobi je resnična moč v služenju. Sinodalnost pastirje poziva, naj pozorno prisluhnejo čredi, ki jim je zaupana, laike pa, naj brez zadržkov in iskreno izrazijo stališča. Vsi poslušajo drug drugega iz ljubezni, v duhu občestva in našega skupnega poslanstva. Tako se bo moč Svetega Duha kazala na različne načine v celotnem Božjem ljudstvu in po njem.
  • Rešimo se virusa samozadostnosti. Vsi smo na istem čolnu. Skupaj sestavljamo Kristusovo telo. Če opustimo privid samozadostnosti, se lahko učimo drug od drugega, hodimo skupaj in služimo drug drugemu. Lahko gradimo mostove onkraj zidov, ki nam včasih grozijo z ločitvami – zidov starosti, spola, bogastva, različnih sposobnosti, stopnje izobrazbe itd.
  • Premagujmo ideologije. Izogibati se moramo temu, da bi dajali večji pomen idejam kot resničnemu življenju v veri, ki jo ljudje živijo na konkreten način.
  • Vzbudimo upanje. Dejanja pravičnosti in resnice ne želijo pritegniti pozornosti ali priti na naslovnice, temveč je njihov cilj biti zvest Bogu in služiti njegovemu ljudstvu. Poklicani smo biti svetilniki upanja in ne preroki pogube.
  • Sinode so čas za sanje in »preživljanje časa s prihodnostjo«. Povabljeni smo k ustvarjanju krajevnega procesa, ki bo navdihoval ljudi in iz katerega ne bo nihče izključen, ter ustvarjati vizijo prihodnosti, polno veselja evangelija. Sodelujočim lahko pomagajo naslednja priporočila (prim. Christus Vivit):
    • imeti inovativen pogled: ustvarjalno in z nekaj drznosti razviti nove pristope;
    • biti vključujoč: sodelujoča in soodgovorna Cerkev, ki je sposobna ceniti svojo bogato raznolikost, sprejema vse tiste, ki jih pogosto pozabljamo ali se zanje ne zmenimo;
    • odpreti um: izogibajmo se ideološkim oznakam in uporabljajmo vse metodologije, ki so že obrodile sadove;
    • poslušati vsakogar in vse: če se učimo drug od drugega, bomo lahko bolje odražali čudovito večplastno resničnost, kakršna naj bi bila Kristusova Cerkev;
    • interpretacija »skupne hoje«: hoditi po poti, na katero Bog kliče Cerkev za tretje tisočletje;
    • razumeti idejo soodgovorne Cerkve: ceniti in vključevati edinstveno vlogo in poklic vsakega člana Kristusovega telesa za prenovo in izgradnjo celotne Cerkve;
    • po ekumenskem in medverskem dialogu iti k drugim: sanjati skupaj in hoditi skupaj z vso človeško družino.

Izogibanje nevarnostim

Tako kot vedno, ko gremo na pot, se moramo zavedati možnih nevarnosti, ki bi lahko ovirale naš napredek v času sinodalnosti. Navajamo nekaj nevarnosti, ki se jim je treba izogniti, če želimo spodbuditi živahen in rodoviten sinodalni proces.

1) Skušnjava, da bi vodili sami sebe, namesto da bi se pustili voditi Bogu. Sinodalnost ni strateška naloga podjetja, ampak gre za duhovni proces, ki ga vodi Sveti Duh. Skušnjava nas lahko zavede, da pozabimo, da smo romarji in služabniki na poti, ki nam jo je pripravil Bog. Naša skromna prizadevanja za organizacijo in usklajevanje so v službi Boga, ki nas vodi na poti. Mi smo glina v rokah božanskega Lončarja (Iz 64,8).

2) Skušnjava, da bi se osredotočali nase in na svoje trenutne skrbi. Sinodalni proces je priložnost, da se odpremo, pogledamo okoli sebe, vidimo stvari z drugih vidikov in gremo kot misijonarji na obrobja. Zato moramo razmišljati dolgoročno. To pomeni tudi, da moramo razširiti svoj pogled na razsežnost celotne Cerkve in si zastavljati vprašanja, kot so: Kakšen je Božji načrt za Cerkev tukaj in zdaj? Kako lahko uresničimo Božje sanje za Cerkev na krajevni ravni?

3) Skušnjava, da bi vidili le »težave«. Čeprav je izzivov, težav in stisk, s katerimi se soočata svet in Cerkev, veliko, bomo preobremenjeni, obupani in cinični, če bomo pogled upirali le na težave. Če bomo pozornost posvečali le temi, bomo morda spregledali svetlobo. Namesto da se osredotočamo le na tisto, kar nam ne gre dobro, bodimo hvaležni, da Sveti Duh ustvarja življenje, in poglejmo, kako lahko omogočimo, da bi Bog deloval še polneje.

4) Skušnjava, da pozornost posvetimo le strukturam. Sinodalni proces bo seveda zahteval prenovo struktur na različnih ravneh Cerkve, da bi spodbudil globlje občestvo, polnejše sodelovanje in rodovitnejše poslanstvo. Kljub temu se izkustvo sinodalnosti ne bi smelo posvečati predvsem strukturam, ampak izkušnji skupne hoje, da bi po navdihu Svetega Duha razločili nadaljnjo pot. Spreobrnjenje in prenova struktur se bosta uresničila le s trajnim spreobračanjem in prenovo vseh udov Kristusovega telesa.

5) Skušnjava, da ne bi pogledali onkraj vidnih meja Cerkve. Pri izražanju evangelija v našem življenju laiki in laikinje delujejo kot kvas v svetu, v katerem živimo in delamo. Sinodalni proces je čas za dialog z osebami iz sveta ekonomije in znanosti, politike in kulture, umetnosti in športa, medijev in družbenih pobud. To bo čas za razmislek o ekologiji in miru, življenjskih vprašanjih in migracijah. Če želimo izpolniti svoje poslanstvo v svetu, moramo stvari videti širše. To je tudi priložnost za poglobitev ekumenske hoje z drugimi krščanskimi veroizpovedi in našega razumevanja z drugimi verskimi izročili.

6) Skušnjava, da bi izpred oči izgubili cilje sinodalnega procesa. Ko bomo hodili po sinodalni poti, moramo biti previdni, da bo sinodalni proces kljub morebitnim obsežnim razpravam pred seboj ohranil cilj razločevanja tega, kako nas Bog kliče, da skupaj hodimo naprej. Sinodalni proces ne more rešiti vseh naših skrbi in težav. Sinodalnost je naravnanost in pristop za soodgovorno napredovanje v odprtosti za skupno sprejemanje Božjih sadov skozi čas.

7) Skušnjava konflikta in delitev. »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). To je goreča Jezusova molitev k Očetu, v kateri prosi za edinost med svojimi učenci. Sveti Duh nas vodi globlje v občestvo z Bogom in med seboj. Semena delitev ne obrodijo sadov. Nesmiselno je vsiljevati svoje ideje celotnemu telesu, tako da pritiskamo ali omalovažujemo tiste, ki mislijo drugače.

8) Skušnjava, da bi sinodo imeli za nekakšen parlament. S tem bi sinodalnost zamenjali za »politično bitko«, v kateri mora ena stran premagati drugo, da bi lahko vladala. Nasprotovati drugim ali spodbujati spore, ki vnašajo delitve, ogrožajo edinost in občestvo Cerkve, je v nasprotju z duhom sinodalnosti.

9) Skušnjava, da bi poslušali le tiste, ki že sodelujejo v cerkvenih dejavnostih. Ta pristop je morda lažji, vendar zanemarja pomemben del Božjega ljudstva.

 


Vir: Vademekum pogl. 2.3 in 2.4