Četrtek, 6. januar: Sveti Trije kralji 2019
Videti zvezdo. To je začetek poti. Lahko se vprašamo: Zakaj so zvezdo videli samo modri? Morda zato, ker je redko kdo dvignil pogled v nebo. Pogosto se namreč v življenju zadovoljimo s tem, da gledamo v tla: dovolj so nam zdravje, nekaj denarja in nekoliko zabave. Ali mi še znamo dvigniti pogled v nebo? Ali znamo sanjati, želeti si Boga, pričakovati njegovo novost? Ali pa pustimo nositi se življenju kakor suha veja v vetru? Modri niso bili zadovoljni z životarjenjem, z lebdenjem na površju. Slutili so, da je, da bi zares živeli, potreben visok cilj in zato je treba gledati v višave.
Lahko se še vprašamo: Zakaj med tistimi, ki so dvignili pogled v nebo, mnogi niso sledili zvezde, njegove zvezde ? Morda zato, ker ni bila vpadljiva zvezda, ki bi žarela bolj od drugih. Jezusova zvezda ne slepi, ne omami, ampak prijazno vabi. Lahko se vprašamo, katere zvezde izbiramo v življenju. Obstajajo zaslepljujoče zvezde, ki sprožijo močna čustva, a ne usmerjajo poti. To velja za uspeh, denar, kariero, časti, užitke, ki se jih išče kot cilj življenja. To so meteorji: malo žarijo, a hitro ugasnejo in njihov blišč izgine. So padle zvezde, ki speljujejo, namesto da bi usmerjale. Gospodova zvezda pa ni vedno bleščeča, ampak je vedno navzoča: v življenju te prime za roko in te spremlja. Ne obljublja materialna povračila, zagotavlja pa mir in podarja, kakor modrim, neizmerno veselje. Poziva pa k hoji.
Hoditi, drugo dejanje modrih, je bistveno, da bi našli Jezusa. Njegova zvezda namreč zahteva odločitev za hojo, vsakodnevni napor korakanja. Poziva, da se osvobodimo nekoristnih bremen in zajetne bahavosti, ki ovirajo, in sprejmemo nepredvideno, ki se ne pojavlja na zemljevidu brezskrbnega življenja. Jezus se pusti najti tistemu, ki ga išče, a da bi ga iskali, se moramo premikati, iti ven. Ne čakati, tvegati. Ne biti pri miru, iti naprej. Jezus je zahteven: tistemu, ki ga išče, predlaga, naj zapusti fotelje posvetne udobnosti in pomirjujočo toplino svojih malih kaminov. Slediti Jezusu ni nek vzgojni protokol, ki ga je treba spoštovati, ampak je izhod (eksodus), ki ga je treba živeti. Bog, ki je osvobodil svoje ljudstvo s potjo eksodusa in pozval nova ljudstva, naj sledijo njegovi zvezdi, podarja svobodo in deli veselje vedno in samo med hojo. Z drugimi besedami, da bi našli Jezusa, je treba opustiti strah pred tveganjem, zadovoljstvo, da smo prispeli, lenobo, da od življenja ne bi prosili ničesar več. Treba je enostavno tvegati, da bi srečali Otroka. Je neizmerno vredno, kajti ko najdemo tistega Otroka, odkrijemo njegovo nežnost in njegovo ljubezen, ponovno najdemo sebe.
Podati se na pot ni lahko. Evangelij nam to prikaže preko različnih osebnosti. Imamo Heroda, ki je vznemirjen zaradi strahu, da bo rojstvo kralja ogrozilo njegovo moč. Zato organizira srečanja in druge pošilja, da pridobijo informacije. A on sam se ne premakne, ostaja zaprt v svoji palači. Tudi ves Jeruzalem je v strahu, v strahu pred Božjo novostjo. Raje ima, da vse ostane kakor prej; nihče nima poguma, da bi šel. Bolj prefinjena je skušnjava duhovnikov in pismoukov. Ti poznajo točen kraj in ga sporočijo Herodu, pri tem pa tudi navajajo starodavne prerokbe. Vedo, a ne stopijo proti Betlehemu. To je lahko skušnjava tistega, ki je že dolgo časa vernik: natančno razpravlja o veri, kot o nečem, kar že pozna, a osebno ne tvega za Gospoda. Govori, a ne moli; pritožuje se, a ne dela dobrega. Modri pa, nasprotno, govorijo malo in hodijo mnogo. Čeprav ne poznajo resnic vere, so željni in hodijo.’So se mu prišli poklonit’, ‘so se odpravili’, ‘vstopili so’, ‘padli so predenj’, ‘vrnili so se’ – vedno so v gibanju.
Še tretja drža: podarjanje. Ko so modri po dolgem potovanju prispeli do Jezusa, naredijo kakor On – podarijo. Jezus je tam, da bi dal življenje, oni pa dajo svoje najdragocenejše dobrine: zlato, kadilo in miro. Evangelij se uresniči, kadar življenjska pot prispe do daru. Zastonj podariti, za Gospoda, ne da bi karkoli pričakovali v zameno. To je jasno znamenje, da smo našli Jezusa, ki pravi: ‘Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte’. Delati dobro brez računov, četudi nas nihče ne prosi, čeprav ne bomo ničesar zaslužili, čeprav nam ni všeč. Bog to želi. Podariti dar, ki je všeč Jezusu, pomeni negovati bolnega, posvetiti čas neki težki osebi, pomagati nekomu, ki nam ne vzbuja zanimanja, odpustiti nekomu, ki nas je prizadel. To so zastonjski darovi, ki ne smejo manjkati v krščanskem življenju. Kajti, kakor nas spominja Jezus, če ljubimo tiste, ki nas ljubijo, delamo kakor pogani. Poglejmo svoje roke, pogosto prazne ljubezni, in danes poskušajmo razmisliti o zastonjskem daru, ki ga lahko podarimo brez povračila. To bo všeč Gospodu. In prosimo ga: Gospod, daj mi odkriti veselje podarjanja.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Unsplash
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
