Sobota, 8. januar: Dajte jim vi jesti

Ena od posledic tako imenovane blaginje je, da se ljudje zapirajo vase in postajajo neobčutljivi za potrebe drugih. Vse se naredi, da se jih preslepi s kratkotrajnimi življenjskimi modeli, ki izginejo po kakšnem letu, kot če bi naše življenje bilo neka moda, ki se ji sledi in se jo menja ob vsakem letnem času. Stvarnost je treba sprejeti takšno kot je. Pogosto nam ponuja različne stiske. In zato je med deli usmiljenja tudi opozorilo na lakoto in žejo: lačnim dati jesti in žejnim dati piti. Kolikokrat nam mediji govorijo o ljudeh, ki trpijo zaradi pomanjkanja hrane in vode, kar povzroča težke posledice predvsem pri otrocih.

Določene novice in predvsem slike se dotaknejo javnega mnenja in občasno nastanejo pobude, ki pozivajo k pomoči in spodbujajo solidarnost. Donacije so velikodušne in na ta način se lahko olajša trpljenje mnogih. Ta oblika dejavne ljubezni je pomembna, a nas morda ne vključuje neposredno. A ko gremo po cesti in srečamo človeka v stiski ali kadar nam na vrata doma potrka revež, je to nekaj popolnoma drugega. Nismo več pred sliko, ampak smo vpleteni v prvi osebi. Nobene razdalje več ni med mano in njim ali njo, čutim se izzvanega. Revščina v abstraktnem smislu nas ne izzove, dá nam misliti, zaradi nje se pritožujemo. Ko pa vidiš revščino od blizu – to od nas zahteva odziv. Zato pogosto bežimo pred človekom, ki je  v stiski, se mu ne približamo. Kakšna je moja reakcija v teh primerih? Pogledam proč in grem mimo? Ali pa se ustavim in človeka nagovorim, se pozanimam za njegov položaj? Ga poskušam na kakšen način sprejeti ali pa se ga poskušam čim prej osvoboditi? Morda prosi samo kaj nujnega, nekaj za jesti in piti. Pomislimo za trenutek: kolikokrat molimo Očenaš, a nismo zares pozorni na besede ‘Daj nam danes naš vsakdanji kruh’.

Eden od Psalmov nam pravi, da je Bog tisti, ki daje hrano vsemu živemu. Izkušnja lakote je težka. To vé tisti, ki je živel obdobje vojne ali hude lakote. Pa vendar se takšne izkušnje ponavljajo vsak dan in se jih živi poleg izobilja in odmetavanja. Kako aktualne so Jakobove besede: ‘Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: ‘Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!’ a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva’ (Jak 2,14-17). Vedno je kdo, ki je lažen in žejen in me potrebuje. Ne morem pooblastiti nikogar drugega. Ta revež potrebuje mene, potrebuje mojo pomoč, mojo besedo, mojo zavzetost.

O tem je govoril tudi Jezus, ko je učencem rekel: ‘Vi jim dajte jesti’. Prinesli so  mu nekaj kruha in rib, ki so jih imeli s sabo, Jezus jih je blagoslovil, razlomil in jih razdelil vsem. To je za nas zelo pomembna lekcija: govori nam, da bo tisto malo kar imamo, če izročimo v Jezusove roke in podelimo z vero, postalo obilno bogastvo.

Ne pozabimo Jezusovih besed ‘Jaz sem kruh življenja’  in ‘Kdor je žejen, naj pride k meni’. Te besede so za vse nas vernike provokacija, da bi spoznali, kako se ravno preko tega, da dajemo jesti lačnim in piti žejnim, odvija naš odnos z Bogom, ki je po Jezusu razodel svoje usmiljeno obličje.

 

---

 Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.