Sreda, 5. januar: Jezus pokliče Filipa, ta pa Natanaela

Kakšen prizor! Filip sreča Jerneja: »Njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki, smo našli: Jezusa, Jožefovega sina, iz Nazareta.« Takoj se razodene Jernejeva hudomušnost. Ko ju Jezus zagleda, lepše legitimacije ne bi mogel nihče napisati Natanaelu. Zdaj se hudomušnost spremeni v radovednost: »Od kod me poznaš?« Radovednost sproži priznanje Jezusa za Odrešenika.

Pomembna je vedrina, ki jo lahko zaslutimo v odgovoru Natanaela. Vedri apostoli! Vedri pričevalci! Da bi jih bilo čim več v današnjih težkih, mrkih dneh! Zakaj? Vedri ljudje  imajo lahek dostop do ljudi. Bog nam daj vsem nekaj te vedrine!

Spomnimo se besed sv. Janeza Pavla II.: ‘Cerkev živi pristno življenje takrat, kadar izpoveduje in oznanja usmiljenje in kadar vodi ljudi k izvirom usmiljenja.’ Kot kristjani imamo to odgovornost, da smo misijonarji evangelija. Ko prejmemo lepo novico ali doživimo lepo izkušnjo, je naravno, da to želimo deliti tudi z drugimi. V sebi čutimo, da veselja, ki nam je bilo dano, ne moremo zadrževati zase; želimo ga širiti. Veselje nas spodbuja, da o njem govorimo.

Enako bi moralo biti tudi takrat, ko srečamo Gospoda. Konkretno znamenje, da smo zares srečali Jezusa, je veselje, ki ga doživljamo ob tem, ko o njem govorimo drugim. V današnjem evangeliju vidimo, da je to bila tudi izkušnja prvih učencev.

Srečati Jezusa je enako kot srečati se z njegovo ljubeznijo. Ta ljubezen nas spreminja in nas dela zmožne, da moč, ki nam jo daje, posredujemo drugim. Na dan krsta smo postali tisti, ki nosimo Kristusa. Postali smo prinašalci Kristusovega veselja in usmiljenja. Vsak kristjan je prinašalec Kristusa!

Z vso resnostjo se zavedajmo, da smo kristjani, ter si prizadevajmo živeti kot verniki vedrine. Kajti samo tako se bo evangelij lahko dotaknil srca ljudi in jih odprl, da bodo lahko sprejela milost ljubezni, da bodo lahko sprejela resnico veselja, ki je resnica o Božjem usmiljenju, ki vse sprejema.

Naj bo današnji evangelij vsakemu izmed nas izziv, da se zazre v svojo hojo za Kristusom in se vpraša, zakaj hodimo za njim. Če bomo iskreni, bo gotovo vsak od nas ugotavljal, da premalo cenimo, to kar ob Jezusu prejemamo, da preveč skrbimo zase in premalo za druge. Pred nami je pot apostolov. Naj bo današnje povabilo Jezusa: Hodita za menoj, resen izziv. Prosimo Gospoda, da bi tudi nam poslal Svetega Duha, ki bi nas iz zaverovanosti vase, premaknil v skrb za druge. Hodimo za njim in prinašajmo luč in vedrino svetu, ki v veliki meri sedi v temi smrtne sence in žalosti.

 

---

 Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.