Kateheza o Jožefovem očetovstvu: Posvojitev je ena od najvišjih oblik ljubezni

Papež Frančišek je pri katehezi govoril o svetem Jožefu kot Jezusovem krušnem očetu. V ospredju so bile teme o posvojitvi, očetovstvu, materinstvu in osirotelosti.

V vatikanski dvorani Pavla VI. je danes, 5. januarja, dopoldne potekala prva splošna avdienca v letu 2022. Papež je govoril o Jožefovem očetovstvu ter tako nadaljeval cikel katehez o Marijinem ženinu in Jezusovem skrbniku. Sveti Jožef  je bil Jezusov krušni oče, kar je bilo papeževo izhodišče za razmišljanje o očetovstvu in materinstvu v današnjem času, pri čemer je v ospredje postavil posvojitev kot eno najvišjih oblik ljubezni. Spregovoril pa je tudi o splošni osirotelosti v današnjem času.

Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Mt 1,20b-21

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes bomo premišljevali o svetem Jožefu kot Jezusovem očetu. Evangelista Matej in Luka ga predstavita kot Jezusovega krušnega očeta in ne biološkega. Matej to natančneje opredeli tako, da se izogne izrazu »se je rodil«, ki se uporablja v rodovniku vseh ostalih Jezusovih prednikov, ter ga opredeli kot »mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus« (Mt 1,16). Luka to potrjuje, ko pravi, da je bil Jezusov oče, »kakor so mislili« (Lk 3,23). Torej zdel se je kot oče.

Da bi razumeli krušno ali pravno Jožefovo očetovstvo, je treba vedeti, da je v davnih časih na Vzhodu bila posvojitev zelo razširjena, bolj kot je to v naših dneh. Pomislimo na v Izraelu pogost primer »levirata«, ki je v 5. Mojzesovi knjigi takole opredeljen: »Če bratje bivajo skupaj in eden izmed njih umre, pa nima sina, naj se žena umrlega ne moži ven s tujcem. Njen svak naj gre k njej in si jo vzame za ženo in ji izpolni svaško dolžnost. Prvorojenec, ki ga bo rodila, naj se imenuje po njegovem umrlem bratu, da se njegovo ime ne izbriše iz Izraela« (5 Mz 25,5-6). Z drugimi besedami, starš tega otroka je svak, a pravni oče ostaja pokojnik, ki na novorojenega otroka prenese vse dedne pravice. Cilj tega zakona je bil dvojen: zagotoviti potomstvo pokojnika in ohraniti zapuščino.

Kot Jezusov uradni oče ima Jožef pravico, da svojemu sinu dodeli ime in ga s tem pravno prizna.

V starih časih je ime pomenilo povzetek identitete osebe. Spremeniti ime je pomenilo spremeniti samega sebe, kot v primeru Abrama, katerega ime Bog spremeni v »Abraham«, kar pomeni »oče množice«, »kajti postavljam te za očeta množici narodov« (1 Mz 17,5). Enako je tudi pri Jakobu, ki se ga imenuje »Izrael«, kar pomeni »ta, ki se bojuje z Bogom«, kajti bojeval se je z Bogom in ga prisili, da ga je blagoslovil (prim. 1 Mz 32,29; 35,10).

Jožef je že vedel, da je Bog, ki je pravi Jezusov oče, za Marijinega sina pripravil ime: »Jezus«, kar pomeni »Gospod rešuje«, kot mu je razložil angel: »kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov« (Mt 1,21). Ta poseben vidik Jožefovega lika nam danes omogoča razmislek o očetovstvu in materinstvu. Mislim, da je to zelo pomembno, razmišljati o očetovstvu danes. Ker živimo v dobi očitne osirotelosti, kajne? Zanimivo je, da je naša civilizacija nekakšna sirota, in ta osirotelost se čuti. Naj nam lik svetega Jožefa pomaga razumeti, kako rešiti občutek osirotelosti, ki nas danes tako zelo boli.

Ni dovolj na svet roditi otroka, da bi rekli, da je kdo oče ali mati. »Oče se ne rodiš, oče postaneš. Oče ne postaneš samo zaradi tega, ker imaš otroka, ampak ker si odgovorno prevzel skrb zanj. Kadar koli nekdo prevzame skrb za življenje nekoga drugega, v nekem smislu v odnosu do njega uresničuje očetovstvo« (Apostolsko pismo Patris corde). Na poseben način mislim na tiste, ki se odprejo za sprejem življenja s posvojitvijo, kar je zelo velikodušna in lepa drža. Jožef nam kaže, da ta vrsta vezi ni drugotnega pomena, ni nek zasilni izhod. Takšna izbira je ena najvišjih oblik ljubezni, očetovstva in materinstva. Koliko otrok na svetu čaka, da bi nekdo poskrbel zanje! In koliko zakoncev si želi biti očetje in matere, vendar zaradi bioloških razlogov to ne morejo postati; ali pa, čeprav že imajo otroke, želijo deliti družinsko ljubezen s tistimi, ki so ostali brez nje. Ne smemo se bati izbrati poti posvojitve, »tvegati« in sprejeti otroke.

Danes imamo tudi pri osirotelosti določen egoizem. Prejšnji dan se govoril o demografski zimi, ki jo imamo danes. Vidi se, da ljudje nočejo imeti otrok ali pa samo enega in nič več. Veliko parov nima otrok, ker jih ne želi ali pa ima samo enega in ne več, a imajo dva psa, dve mački. Ja, psi in mačke so namesto otrok. Smešno je, a takšna je realnost. To zanikanje očetovstva in materinstva nas zmanjšuje, jemlje nam človeškost. Na ta način se civilizacija stara in postaja manj človeška, saj se izgublja bogastvo očetovstva in materinstva. Trpi domovina, ki nima otrok in – kot je nekdo v šali rekel – »kdo bo plačeval davke za mojo pokojnino, ko pa ni otrok« – smejal se je, a to je resnica. Kdo bo poskrbel zame? Svetega Jožefa prosim za milost, da prebudi vest in razmislek o naslednjem: imeti otroke. Očetovstvo in materinstvo sta polnost življenja neke osebe. Pomislite na to. Res je, obstaja duhovno očetovstvo za tistega, ki se posveti Bogu, in duhovno materinstvo. A tisti, ki živite v svetu in se poročite – pomislite na to, da bi imeli otroke, dali življenje, kajti oni ti bodo zaprli oči in skrbeli zate v prihodnosti. In tudi če ne morete imeti otrok, pomislite na posvojitev. Tvegano je, ja – imeti otroka je vedno tvegano, tako naravno kot s posvojitvijo. A še bolj tvegano je ne imeti jih. Bolj tvegano je zanikati očetovstvo, zanikati materinstvo, tako realno kot duhovno. Moškemu in ženski, ki ne razvijeta občutek za očetovstvo in materinstvo, nekaj manjka, nekaj osnovnega, pomembnega. Prosim, razmislite o tem.

Upam, da bodo institucije vedno pripravljene pomagati pri posvojitvi, tako da bodo resno spremljale in tudi poenostavile potrebne postopke, da se bodo lahko uresničile sanje številnih otrok, ki potrebujejo družino, in številnih zakoncev, ki se želijo podariti v ljubezni.

Pred časom sem slišal pričevanje nekega zdravnika, ki ni imel otrok in sta se z ženo odločila, da enega posvojita. In ko je prišel trenutek, da ga sprejmeta, so jima rekli: »Ne vemo, kako bo z njegovim zdravjem, morda bo imel kakšno bolezen.« In on je rekel: »Če bi mi to povedali preden sem prišel sem, bi morda rekel ne. A sedaj sem ga videl in gre z mano.« To je želja biti oče in biti mati s posvojitvijo. Ne bojte se tega.

Molim, da se nihče ne bi čutil prikrajšanega za vez očetovske ljubezni. In tisti, ki so bolni zaradi osirotelosti, naj gredo naprej brez tega težkega občutenja. Naj sveti Jožef zaščiti in pomaga sirotam ter posreduje za pare, ki si želijo imeti otroka. Za to skupaj molimo:

 

Sveti Jožef,

ti, ki si ljubil Jezusa z očetovsko ljubeznijo,

bodi blizu mnogim otrokom, ki nimajo družine

in si želijo očeta in mamo.

Podpiraj zakonce, ki ne morejo imeti otrok,

pomagaj jim po tem trpljenju odkriti še večji načrt.

Pomagaj, da nikomur ne bodo manjkali dom, povezanost,

oseba, ki skrbi zanj ali zanjo;

in ozdravi egoizma tistega, ki se zapira pred življenjem,

da bo srce na stežaj odprl za ljubezen.

Amen.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.