Sobota, 15. januar: Jezus pokliče Levija

Jezus pokliče Mateja. Matej je bil cestninar, izterjevalec davkov za rimsko cesarstvo, in zato je veljal za grešnika. Jezus pa ga je poklical, naj mu sledi in postane njegov učenec. Matej sprejme klic ter Jezusa in njegove učence povabi k sebi domov na večerjo. Jezus se grešnikov  ni izogibal, ampak je obiskoval njihove hiše in sedel ob njih. To je pomenilo, da so tudi oni lahko postali njegovi učenci.

To, da smo kristjani, nas ne naredi brezhibne. Kakor cestninar Matej, vsak med nami, kljub svojim grehom, zaupa v Gospodovo milost. S tem, ko je Jezus poklical Mateja, je grešnikom pokazal, da ne gleda na njihovo preteklost, socialni položaj, zunanja pravila, ampak jih odpira za novo prihodnost. Dovolj je odgovoriti na povabilo s ponižnim in iskrenim srcem. Cerkev ni skupnost popolnih, ampak skupnost učencev na poti, ki hodijo za Gospodom, ker so se prepoznali kot grešniki in kot potrebni njegovega odpuščanja. Krščansko življenje je torej šola ponižnosti, ki odpira za milost.

Takšnega obnašanja ne more sprejeti nekdo, ki se ima za pravičnega in boljšega od drugih. Ošabnost in napuh ne dovolita, da bi se videl kot potreben zveličanja, ampak preprečujeta videti usmiljeno Božje obličje ter delovati z usmiljenjem. Sta kakor zid, ki preprečuje odnos z Bogom. Jezusovo poslanstvo pa je ravno to: priti iskat vsakega med nami, da bi ozdravil naše rane in nas poklical, naj mu sledimo z ljubeznijo.

Znamenja njegovega prihoda so očitna: ozdravlja od bolezni, osvobaja od strahu, smrti in demonov. Pred Jezusom ni noben grešnik izključen, kajti ozdravljajoča Božja moč ne pozna bolezni, ki je ne bi mogla ozdraviti. To nam mora vliti zaupanje in srce odpreti za Gospoda, da ga bo lahko ozdravil. Ko Jezus grešnike povabi na svojo gostijo, jih ozdravi tako, da jih ponovno postavi v tisto poklicanost, za katero so mislili, da je izgubljena in na katero so farizeji pozabili – to je poklicanost povabljenih na Božjo gostijo.

Če farizeji v povabljenih vidijo samo grešnike in z njimi nočejo sedeti, pa jih Jezus spomni, da so tudi oni povabljenci Boga. Na ta način sedeti za mizo z Jezusom pomeni, da nas on spremeni in reši. V krščanski skupnosti je Jezusova gostija dvojna, je gostija Besede in gostija Evharistije. To sta zdravili, s katerima nas Božji Zdravnik ozdravlja in hrani. Z Besedo se nam razodeva in nas vabi k pogovoru med prijatelji. Jezus se ni bal pogovarjanja z grešniki, cestninarji, prostitutkami – vse je ljubil. Njegova Beseda kakor skalpel prodira v nas, deluje v globini, da bi nas osvobodila zla, ki gnezdi v našem življenju. Včasih je ta Beseda boleča, ker reže v hinavščino, razkrinkava lažna opravičila, razgalja skrite resnice. A istočasno razsvetljuje in očiščuje, daje moč in upanje, je dragocena obnoviteljica na naši poti vere. Evharistija pa nas hrani s samim Jezusovim življenjem. Kot izredno močno zdravilo na skrivnosten način neprestano obnavlja milost našega krsta. Ko pristopimo k Evharistiji, se hranimo z Jezusovim Telesom in Krvjo.

Vsi smo povabljeni na Gospodovo gostijo. Sprejmimo povabilo in sedimo k Jezusu in njegovim učencem. Učimo se gledati z usmiljenjem in v vsakem od njih videti povabljenca. Vsi smo učenci, ki potrebujemo, da izkusimo in živimo tolažilno Jezusovo besedo. Vsi potrebujemo, da nas hrani Božje usmiljenje, kajti to je izvir, iz katerega izvira naše zveličanje.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.