Četrtek, 20. januar: Ti si Božji Sin

Evangeljski odlomek nam danes prikazuje Jezusa, katerega razglašajo celo hudi duhovi in govorijo: Ti si Božji Sin.

Jezus je večino svojega časa preživel z ljudmi na ulicah, medtem ko se je ob večerih umaknil na samo, da bi molil. Čez dan je torej srečeval ljudi. Iskal jih je. Mi imamo s svoje strani dva načina, kako srečati Gospoda: čudenje in prepoznati se kot grešniki.

Prvi je način, ki so ga imeli apostoli in ljudstvo. Zanje evangelij pravi kako so tiščali za njim, da bi se ga dotaknili, kateri so bili v nadlogah. Ljudstvo je poslušalo Jezusa in se čudilo. Videli so, da govori z oblastjo, kot dotlej ni govoril še noben človek. Množično z vseh krajev so drli k njemu.

Neka druga skupina, ki je srečala Jezusa, pa ni pustila, da bi čudenje vstopilo v njihovo srce. Pismouki so Jezusa poslušali, vendar so delali svoje račune. Menili so, da je razumen, da govori resnične stvari, a da to ni primerno zanje. Tako so preračunavali in se oddaljili.

Tudi demoni so priznavali in potrjevali, da je Jezus Božji Sin, a kakor pismouki in nepošteni farizeji niso bili sposobni čudenja. Bili so zaprti v svojo samozadostnost in ošabnost. Preprosto ljudstvo je, nasprotno, prepoznalo Jezusa kot Odrešenika, hkrati pa so priznavali tudi, da so grešniki. Demoni so torej povedali resnico o Njem, niso pa povedali ničesar o sebi. Niso mogli, ker je bila njihova ošabnost tako velika, da jim je to onemogočila. Pismouki govorijo: ‘Toda ta je razumen, dober rabin je, dela čudeže!’ Ne rečejo pa: ‘Mi smo ošabni, mi smo samozadostni, mi smo grešniki.’ Nesposobnost prepoznati se kot grešniki nas oddalji od resničnega priznanja Jezusa Kristusa.

V tem je razlika med ponižnostjo cestninarja, ki se prepozna kot grešnika, in ošabnostjo farizeja, ki o samem sebi govori dobro. Ta sposobnost, reči, da smo grešniki, nas odpre za čudenje pri srečanju z Jezusom Kristusom – pri resničnem srečanju.

V naših župnijah, občestvih, skupinah in tudi med posvečenimi osebami je veliko ljudi sposobnih reči, da je Jezus Gospod. Težko pa je iskreno reči: Grešnik sem, grešnica sem. Lažje je to reči za druge. Vsi smo doktorji govorjenja  o tem, tistem in onem … Da bi prišli do resničnega srečanja z Jezusom je nujno dvojno priznanje: ‘Ti si Božji Sin in jaz sem grešnik.’ In to ne samo v teoriji.

Naj nam Gospod da milost, da bi ga srečali, pa tudi, da bi se Mu pustili srečati. Naj nam da to tako lepo milost čudenja pri srečanju. In naj nam da milost, da bi v svojem življenju prišli do dvojnega priznanja: ‘Ti si Kristus, Sin živega Boga. Verujem. In jaz sem grešnik. Verujem.’

Zakaj je tako pomembno kdo je Jezus? Čisto preprosto. Glede na to, za koga nas ljudje imajo, tako se do nas tudi obnašajo. Če nas imajo za vredne zaupanja, nam zaupajo. Če nas imajo za sposobne na tem ali onem področju, nas prosijo za nasvet. Če smo prijetni za družbo, bodo pri nas iskali družbo. Mar ni tako? No, Jezus je prišel, da bi prinesel na svet sporočilo svojega Očeta, zato mu je ključno, da ga prepoznajo kot Božjega sina.

Za tako priznanje pa je potreben pogum.

Bog pa se razodeva pogumnim! Bog zaupa pomembne naloge pogumnim. Če ni pogumnih vernikov, ni resnično pomembnih nalog, ampak so le naslovi, ki si jih podeljujemo ljudje znotraj uboge človeške pameti.

Pogum, ljudstvo v deželi, je geslo našega Koprskega škofa Jurija.  No, nedvomno nas današnji Evangelij vabi k pogumu. Pogumu biti zvesti notranjemu glasu, ki ga daje Bog, zvesti idealom, ki jih v globini vsi sanjamo. Pogum bo Gospod zagotovo blagoslovil. Seveda ne brez križa. A ta bo že znamenje pomembne naloge. Pogumno torej na pot vere! Jezus je Božji Sin.

 

---

 Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.