Torek, 18. januar: Sobota je zaradi človeka

Vsi potrebujemo počitek. “Menjava dela in počitka, ki je vpisana v človeško naravo, je izraz Božje volje,” je zapisal sveti papež Janez Pavel II.. Tako dopust kot dneve počitka ob koncu tedna cenijo ljudje po vsem svetu.

Toda bodimo previdni: “konec tedna” ni enak nedelji – nedeljski počitek je veliko več kot zgolj preprost trenutek sprostitve. Če ne bi bil nič več kot to, bi si za počitek lahko izbrali kateri koli drug dan v tednu. Zakaj torej nedelja?

Nedelja je dan vstajenja, vstajenje pa osmišlja vse, kar izkušamo na zemlji. Nedeljski počitek pomeni veliko več kot le dejstvo, da nam ta dan ni treba na delo – v globljem pomenu se na ta dan odpravljamo na pot proti nebeškemu kraljestvu. S tem nedelja v naše življenje vrača navpično razsežnost, pogled  proti nebesom, medtem ko nam “konec tedna” nudi le vodoravni pogled.

Nedeljski počitek je dejanje vere in upanja. Ni vedno preprosto, da se ustavimo in za trenutek odložimo vsa nujno potrebna opravila, ki nas čakajo. Nedelja nam je dana, da bi znova našli Božje kraljestvo, z zagotovilom, da bo “vse drugo že še prišlo”.

Ko pustimo svoje delo ob strani, s tem jasno pokažemo, da zaupamo v Boga. To pomeni, da priznavamo, kako vse prihaja od njega, da med delom sodelujemo pri njegovem stvariteljskem načrtu in da brez njega ne moremo storiti ničesar. Ne bojte se, nam vedno znova govori sveti oče. Ne bojte se darovati svojega časa Kristusu.

Nedelja naj bi bila dan največjega veselja: veselja ob praznovanju vstalega Kristusa, ki je resnično navzoč med nami, veselja ob vstajenju, h kateremu smo vsi poklicani, veselja ob zavedanju, da je vse naše zemeljsko življenje pot proti Božjemu kraljestvu in da se Cerkev nedeljo za nedeljo vse bolj približuje poslednjemu Gospodovemu dnevu, večni nedelji.

Če o nedeljskem počitku slišimo slabe stvari, je to zato, ker večino nedelj zaznamujeta nedejavnost in dolgočasje. Nujno se moramo domisliti radostnih nedelj, poiskati možnosti, kako živeti v občestvu, v družini, med prijatelji, živeti nedelje, ki jih bosta zaznamovala preprostost in sreča, tako da nedelja nikoli več ne bo prazen dan, ki se ga boji toliko osamljenih ljudi.

V srcu nedelje je evharistija. Redno udeleževanje nedeljskih bogoslužij ni razkošje, pridržano le za ljudi, ki nimajo početi nič boljšega, niti oblika zaposlitve za zelo pobožne ljudi: udeležba pri nedeljskem bogoslužju je nujna potreba.

Vse od prvih stoletij so kristjani čutili močno “notranjo potrebo”, da so se vsako nedeljo srečali in obhajali evharistijo, s čimer so včasih tudi tvegali svoje življenje. “Šele pozneje je morala [Cerkev] spričo mlačnosti ali malomarnosti nekaterih kristjanov izrecno razglasiti dolžnost udeležbe pri nedeljski maši.

Z drugimi besedami: Cerkev je morala jasno povedati, da je udeležba pri sveti maši resna obveznost, ključno dejanje, od katerega je odvisno naše duhovno življenje. Cerkev nas vabi, naj posvečujemo nedeljo, ker to resnično potrebujemo. Tega daru ne bi smeli zanemarjati.

 

---

 Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.