Sobota, 29. januar: Bog in stiska
»Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda,« to pravi pregovor. Tudi v današnjem evangeliju se Kristus s svojimi učenci poda na »morje«, kjer je nastal »velik vihar in valovi so pljuskali v čoln«. Učenci so se prestrašili in zbudili Jezusa.
Podobno ravna večina ljudi. V stiski pokličejo Boga. Prej ga ne poznajo, v trenutku preizkušnje pa začnejo moliti in se obrnejo nanj. Ne bi obsojal takega početja. Številni ljudje se prav prek stiske in preizkušnje približajo Bogu. Ko izkusijo Božjo bližino v stiski, postanejo verni in svojo vero potem tudi zares živijo.
So pa tudi ljudje, ki pokličejo Boga na pomoč v težavi, ko je ta mimo, pa nanj pozabijo in živijo, kakor da ga ne bi bili nikoli srečali. Ti pojmujejo Boga kot rešilni jopič. V nevarnosti si ga nadeneš. Ko je nevarnost mimo, pa ga odvržeš. Niso iskreni v odnosu do Boga. Iskrenost z Bogom se tudi sicer spozna v stiski. Iskreno vernim ljudem, ljudem, ki res verujejo v Boga in ga ne pojmujejo kot rešilni jopič, se to pozna tudi v trenutkih, ko se v njihovem življenju razbesni vihar. Stiska je tudi nekakšen preizkus.
Lahko je živeti in lahko je govoriti o Bogu, dokler ti gre v življenju dobro. Ko pa divja nevihta …
Ostaja še ena vrsta ljudi, ki v stiski trdijo, da ni Boga in takrat ponovijo že tisočkrat izrečen stavek: »Če bi bil Bog, trpljenja ne bi bilo.« Nekaj tega mišljenja je bilo tudi v apostolih, saj Jezusu očitajo: »Ti ni mar, da se potapljamo?« Tudi oni ne morejo razumeti, da Kristus spi in se ne zanima za vihar, v katerem so se znašli učenci. Tudi njihova vera se je znašla na preizkušnji. Toda učenci so doživeli pomiritev viharja; to je utrdilo njihovo vero v tistega, »ki sta mu pokorna celo veter in morje«. Res pa je tudi, da so ga »vzeli s seboj v čoln«, v čoln svojega življenja, zato je bil z njimi tudi sredi viharja. Bi ga poklicali v viharju, če ne bi že prej plul z njimi po morju življenja?
Zelo zanimiva je opomba, da je Jezus spal na krmi. Krma je del ladje ali čolna, kjer je krmilo. Jezus je bil pri krmilu. Če se nam zazdi, da kdaj Bog spi in ni pri krmilu, je to znamenje naše nevere. Bog vedno krmari ta čoln, v katerem smo.
Zakaj včasih ne prepreči viharja ali ga ne umiri takoj, ne vemo. Božja volja je včasih nedoumljiva. Ima svoje razloge. A vedno so povezani z našo dobrobitjo. Včasih potrebujemo nekaj viharnih ur ali dni ali tednov ali mesecev ali celo let, da nas na koncu prevzame “strah“ pred božjo veličino in da se iz izkušnje pojavi vera, da Bog nikoli ne izpusti krmila, pa čeprav se nam kdaj zazdi, da je zaspal.
Prosimo Gospoda, da bi ga tudi mi vedno vzeli v čoln svojega življenja in čutili njegovo blagodejno navzočnost takrat, ko bodo naš čoln premetavali valovi.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Unsplash
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
