Na Papeški lateranski univerzi v Rimu je 27. in 28. januarja potekal 11. mednarodni forum z naslovom »Nove poti v teologiji: dediščina 20. stoletja«. Več o vsebini in poudarkih srečanja je v intervjuju za Radio Vatikan povedal msgr. Ignazio Sanna, predsednik Papeške teološke akademije, ki od leta 2002 dalje vsaki dve leti organizira omenjeni forum.

Teologija mora odgovarjati na potrebe družbe

»Najprej je potrebno pojasniti, zakaj smo se odločili za to temo, to je za dediščino dvajsetega stoletja: zato, ker menimo, da je os, okoli katere se vrti vsa teologija dvajsetega stoletja, drugi vatikanski koncil. Pred koncilom smo imeli različna gibanja – biblično, liturgično, ekumensko –, ki so nekako pripravljala pot. Nato je koncil ta gibanja bistveno preoblikoval v konkretne metode teologije. Izbrali smo nekaj smeri in imen teologov, ki so zaznamovali prejšnje stoletje. Ko na primer govorimo o transcendentalni metodi, seveda govorimo o velikem teologu Karlu Rahnerju, ki je želel ljudi čim bolj približati izkušnjo Boga. Postavil si je vprašanje, kako vsem ljudem omogočiti konkretno in resnično izkušnjo Boga. Prav tako, ko govorimo o kerigmatično-kairološkem zahtevku, govorimo o tem: teologija mora biti oznanilo, ki ga je potrebno sprejeti; če oznanilo zveličanja in upanja ni razumljeno in sprejeto, potem to niti ni oznanilo. Zato mora teologija najti oblike govorice, namen katerih ne bo predlagati vprašanja, ki jih nihče ni zastavil, ampak dati odgovore na vprašanja in potrebe današnje družbe. Vemo, kako zapleteno je razumeti današnjo družbo, ki je v nenehnem gibanju, ob mnogih spremembah v dobi, kjer je toliko strahu; strahu pred prihodnostjo, strahu glede usode planeta.«

Soočanje z vprašanjem zla

Teologija 20. stoletja se je morala soočiti tudi z dramatičnimi zgodovinskimi dogodki kot sta bili svetovni vojni, holokavst, izničenje osebe ter z vprašanjem bolečine in zla. »Nedvomno je vprašanje o zlu temeljno. Seveda si ne domišljamo, da bomo dali odgovor na zlo, saj zla ni mogoče razložiti. Zato je treba najti način, kako ga živeti na odrešenjski način. Konec koncev zlo na svetu ni bilo odstranjeno, ampak so nam bile dane priložnosti, da zlo spremenimo v pot odrešenja. Seveda ne smemo pozabiti na stvarnost vojn, današnjega terorizma itd.«

Odnos človeka do stvarstva

Msgr. Sanna je v nadaljevanju intervjuja odgovoril na vprašanje, kakšno mesto je imel pri razvoju teologije v prejšnjem stoletju odnos človeka do stvarstva, saj je bila tudi to ena izmed tem na forumu. »Rekel bi, da se tega problema zavedamo zdaj, čeprav sem v resnici že leta 1980 zadnje poglavje svojega antropološkega traktata – predaval sem namreč teološko antropologijo – posvetil ekologiji, tako da je bila ta skrb prisotna že tedaj. Jasno je, da je sedaj z okrožnico Laudato si’ papeža Frančiška zavedanje veliko večje. In to z namenom, da bi spremenili svoj življenjski slog. Obstaja celo duhovnost, ki izhaja iz ekologije, ki nam pomaga razumeti, da je svet, v katerem živimo, izšel iz srca Boga srca; da je čudovit in da moramo spoštovati ta izvor in to lepoto.«

»Teologija iz ljudstva in za ljudstvo«

Naslov enega izmed predavanj na forumu je bil »Teologija iz ljudstva in za ljudstvo«. »Ta pojem ljudstva je veliko bolj prisoten v latinskoameriški kulturi, čeprav je zdaj prisoten tudi v zahodni kulturi. Obstajajo nekatere oblike ljudskih pobožnosti, ki jih je treba varovati in spodbujati, saj so z določenega vidika tudi jamstvo za ohranjanje vere. Seveda moramo biti previdni pri usklajevanju pojma ljudstva s pojmom občestva, saj je v preteklosti obstajala nevarnost, da bi pojem ljudstva obravnavali v povezavi z neke vrste skupščino in zahtevo. Vendar pa ne smemo pozabiti, da živimo kot ljudje znotraj skupnosti, ki nato postane občestvo. V skupnosti ali združbi smo lahko tudi člani, vendar pa moramo mi biti “bližnji” drug drugemu; da pa bi to lahko bili, se moramo čutiti bratje, in da bi se čutili kot bratje, moramo vsi čutiti, da smo Božji otroci.«

Primat osebe v središču teologije 20. stoletja

Na vprašanje kateri vidik teologije 20. stoletja je po njegovem mnenju najbolj pomenljiv za današnji čas, je msgr. Sanna odgovoril: »Rekel bi, da je temeljni dosežek teologije dvajsetega stoletja primat osebe; v smislu, da je na prvem mestu oseba in šele nato resnica; da je treba resnico na nek način posedovati in da moramo nato tudi mi odkriti, da nas resnica poseduje. V povezavi s primatom osebe lahko govorimo o velikem napredku: tako v pojmovanju človeka kot podobe Boga, ki je temeljnega pomena za spoštovanje, dostojanstvo, enakost in svobodo; prav tako pa tudi na področju morale, saj je jasno, da je oseba na prvem mestu, da je oseba tista, ki živi določeno resnico, ki jo spreminja v vedênje, v način življenja. To je povezano tudi z mislijo, ki jo je treba poudariti: da je človek ustvarjen po Božji podobi. Na tem mestu bi rad izrazil zadovoljstvo in hvaležnost papežu Frančišku, da je bil sveti Irenej končno razglašen za cerkvenega učitelja. Vedno sem rekel, da ne obstaja teološko besedilo, v katerem ne bilo vsaj enega citata svetega Ireneja, zlasti tistega, ki pravi, da je človek podoba Boga in da je Božja slava živi človek. Če želimo zagovarjati enakost, dostojanstvo in svobodo osebe, moramo najti osnovo, in za nas je to človek, ustvarjen po Božji podobi. Tudi zato, ker je najvišje znamenje človeka, ustvarjenega po Božji podobi, svoboda. Danes toliko govorimo o svobodi, zato iščimo resnični temelj svobode, da bi potem svoboda ustrezala soodgovornosti; in če smo upodobljeni, arhetip je Bog, potem smo odgovorni, da te podobe ne popačimo s svojim obnašanjem ali odločitvami. Kakor vidite, imamo s tega vidika zelo pomembne možnosti in razsežnosti.«

Teologija je v službi vere

V nadaljevanju pogovora je beseda tekla o t.i. »službi misli«, ki jo želi Papeška teološka akademija vzeti za svojo. Msgr. Sanna je pojasnil, da gre za izraz papeža Frančiška. »Gre za to, da bi čutili, da je teologija v službi vere. Pomeni biti v službi človeka, da bi odkril svoje veliko dostojanstvo; da bi odkril, da je ustvarjen po Božji podobi ter svojo odgovornost, da bi izpolnil poslanstvo, ki mu ga je Bog zaupal. Če je tako, potem mora biti teolog v službi spodbujanja vere vsakega človeka. Ne samo to, šel bi še dlje in rekel, da če teološka resnica ne postane molitev, ostane izobrazba. Če postane molitev, pomeni, da me približa Bogu; in teologija ima nalogo, da ljudi približa Bogu, da jim omogoči izkušnjo Boga. V tem smislu torej lahko govorimo o “službi”«.

Želja, da bi poglobili tematike foruma

Predsednik Papeške teološke akademije je ob koncu intervjuja povedal, kakšne so njegove želje ob letošnjem mednarodnem forumu: »Da bi v udeležencih vzbudili zdravo radovednost, da bi poglobili te tematike. Forum seveda ponuja predpostavke, dejal bi celo izzive, vendar pa je pomembno, da vsakdo na nek način resnico, o kateri je slišal, naredi za svojo in jo poglobi. Te teme se ne izčrpajo v eni uri predavanja, potrebno jih je poglobiti predvsem z osebnim študijem. Ponovno se moramo vrniti k branju, da bi ponovno odkrili užitek ob branju. In kakšno branje je lahko bolj zanimivo kot branje Božje besede, poglabljanje Božje besede? To je moja želja in upam, da nam jo bo uspelo uresničiti.«

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.