Ponedeljek, 7. februar: Dotakniti se

Objavljeno: 03. 02. 2022

|

Ponedeljek, 7. februar: Dotakniti se

Današnji  evangelij pripoveduje o tem, kako se  je Jezus dotikal ljudi, oziroma so se ga oni dotikali in ozdraveli. Zaradi tega velja za bolne in kakorkoli prizadete povabilo, naj se za njih poskrbi tako, da bodo vključeni v družbo. Jezus, ki je sposoben gledati podrobnosti, saj gleda s srcem, ima sočutje.

Sočutje je čutenje, ki te vplete v zadevo, je čutenje srca, notranjosti, vplete v zadevo vse. Ni isto kot ‘zaskrbljenost’. Je ‘trpeti z’. To je sočutje. Gospod se ‘vplete v zadevo’ . Zakaj? Zato, ker je bilo vpleteno njegovo srce, njegova notranjost. Gospod se je s svojim sočutjem vpletel v ljudi.

Sočutje te torej sili približati se. Približati se pomeni, dotakniti se resničnosti. Zatem je storil čudeže.  Jezus dela čudeže zato, da bi vrnil, ljudi  postavil na njihovo pravo mesto. In to je storil z odrešenjem.

Spodbuda je: delati isto; si za zgled vzeti Kristusa; približati se pomoči potrebnim, ne pa pomagati jim ‘od daleč’.

Večkrat vidimo v televizijskih dnevnikih ali na naslovnicah časopisov tragedije. V tisti deželi otroci nimajo kaj jesti; v drugi deželi so otroci vojaki; v tej deželi so ženske zasužnjene, v tisti deželi…, ‘Oh kakšna katastrofa! Ubogi ljudje!’… Kaj naredim ? Se obrnem stran ali začnem brati roman, ali preklopim na telenovelo. In sedaj vprašanje, ki bi ga rad postavil in se tiče vseh, tudi mene: Sem sposoben imeti sočutje? Moliti? Ko vidim vse te stvari, ki mi jih preko medijev prinašajo v moj dom… se zgane moja  notranjost? Srce trpi s temi osebami, občutim muko, ali rečem: ‘Ubogi ljudje!’, in je to to… Če ne občutiš sočutja, prosi za milost: ‘Gospod, daj mi milost sočutja!

S prosilno molitvijo, z našim krščanskim delovanjem, moramo biti sposobni pomagati ljudem, ki trpijo, da bodo vrnjeni v družbo, v družinsko življenje, skratka v vsakdanje življenje.

Vsaka bolezen lahko v Božjem usmiljenju najde učinkovito pomoč. Njegovo usmiljenje se namreč ne ustavi na določeni razdalji. Priti želi naproti vsaki revščini in osvoboditi od vseh oblik suženjstva, ki mučijo naš svet. Doseči želi rane vsakogar, da bi jih pozdravil. Biti pravi kristjan, ki posnema Kristusa pomeni dotakniti se in ljubkovati rane bližnjega, tudi danes prisotne v telesu in duši mnogih. Ko zdravimo te rane, izpovedujemo Jezusa, ga napravimo navzočega in živega. Tistim, ki se z roko dotaknejo njegovega usmiljenja, omogočimo, da prepoznajo Gospoda in Boga, To je poslanstvo, ki nam je zaupano. Mnogi prosijo, da bi bili slišani in razumljeni. Evangelij, ki ga je potrebno oznanjati in pisati v življenju, išče ljudi s potrpežljivim in odprtim srcem. Išče dobre Samarijane, ki poznajo sočutje in tišino pred skrivnostjo brata in sestre. Išče velikodušne in radostne služabnike, ki ljubijo zastonjsko, ne da bi karkoli pričakovali v zameno.

A Jezus nam pravi, da pot, na kateri ga srečamo, vodi preko njegovih ran. Jezusove rane boš našel tako, da boš opravljal dela usmiljenja, namenjena telesu – tudi duši, a predvsem telesu – tvojega ranjenega brata, ker je lačen, ker je žejen, ker je nag, ker je ponižan, ker je suženj, ker je jetnik, ker je v bolnišnici. To so danes Jezusove rane, in Jezus nas prosi, da storimo dejanje vere – njemu, a preko teh ran… Jezusovih ran se moramo dotakniti, Jezusove rane moramo božati, Jezusove rane moramo nežno negovati, Jezusove rane moramo poljubiti – in to dobesedno, kot sv. Frančišek, ki je objel gobavca. Da bi se dotaknili živega Boga je treba vstopiti v Jezusove rane. Dovolj je, da stopimo na ulico…

Vsa množica se  hoče Jezusa dotakniti, kajti od njega prihaja moč, ki vse ozdravlja. Jezus je sredi med svojim ljudstvom. Ni profesor, predavatelj, mistik, ki se oddalji od ljudi . Ne, je med ljudstvom. Pusti, da se ga dotikajo, da ga ljudje prosijo. Takšen je Jezus: blizu ljudem.  To nam vliva zaupanje vanj. Zanesimo se Nanj, kajti On moli za nas, izbral nas je in nam je blizu.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.

Povej naprej.