Torek, 8. februar: To ljudstvo me časti z ustnicami

Objavljeno: 03. 02. 2022

|

Torek, 8. februar: To ljudstvo me časti z ustnicami

Ko sem razmišljal o današnjem evangeliju, sem bil v veliki zadregi, kateremu delu naj dam prednost. Po dolgem premišljevanju sem se osredotočil na vsebino, ki govori o besednem češčenju – z ustnicami. Sprva me je spomin popeljal v rano otroštvo, ko sem mislil, da Boga častimo samo z molitvijo –  torej z ustnicami. Misel se je ob moji rani mladosti ustavila še pri mojih starših iz tistega časa. Ugotavljal sem: če bi moji starši takrat častili Boga samo z ustnicami, mi prav gotovo ne bi kaj dosti ostalo od tega. Mamin vsakdanji praktičen pogovor z Bogom, me še danes navdušuje, predvsem zaradi njene otroške vdanosti v ljubezen do Boga. Toliko resničnih besed je zmožen samo človek, ki resnično ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.

Starši učijo otroke živeti s svojim življenjem. Če vzgajajo samo z ustnicami, je otrokovo srce daleč od njih. Kdor ne sprejme božjega kraljestva kot otrok, ga bo pozneje težko srečal. Otroci so naše zrcalo. Kolikor ljubezni smo ali še bomo vložili vanje, tolikšen odsev dobimo od njih. Ko otrok odrašča in išče samostojno življenjsko pot, večkrat pozabi na starše in Boga z »opravičilom«, da išče samega sebe. Če smo dopustili otroku v rani mladosti, da je prihajal k Bogu, se bo kot zrela osebnost vrnil k nam in k njemu.

Pri izpolnjevanju zapovedi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,« izkazujemo praktično ljubezen do Boga. Dobre izpeljave te zapovedi so vseskozi živele v različnih ljudskih modrostih. Na primer: kar želiš dobrega, da bi drugi tebi storili, stori ti njim. In: česar ne bi želel, da bi se zgodilo tebi, tega ne privošči bližnjemu. Če resnično živimo po drugi največji zapovedi, bomo prav gotovo Bogu zelo blizu, pa četudi nam ga ne bi bilo dano spoznati.

Ves čas sem nekako pri drugih analiziral, koliko slavijo Boga z ustnicami in koliko ga slavijo z zgledom – s svojim lastnim življenjem. Kot dijak sem bil ne malo presenečen, ko sem zagledal svojega profesorja zgodovine pri polnočnici. Proti koncu  sedemdesetih let je po mojem takratnem mišljenju to dejanje zanj lahko imelo kopico neprijetnosti, če že ne izgubo službe. Ostal mi je v lepem spominu kot pokončen mož, ki je kljub potencialnemu partijskemu obravnavanju ostal trden praktičen kristjan. Tudi sam bi si želel, da bi me ljudje spoznavali ne le po izrečenih besedah, ampak predvsem po mojih delih. Kot duhovnik želim vzgajati predvsem z lastnimi zgledom, čeprav mora biti ta marsikdaj podprt z besedami – z ustnicami.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.

Povej naprej.