Treba je prižgati svetilnik in ga usmeriti na periferije prestolnice, kjer mnogo ljudi živi v trpljenju in zapuščenosti, poudarja Antonio Coluccia, duhovnik, ki že vrsto let opravlja svoje poslanstvo v rimskem naselju San Basilio, znanem po zelo razširjenem razpečevanju drog in kriminalnih dejavnostih vseh vrst. Po svojih močeh si prizadeva biti Cerkev v izhodu in stopiti naproti ljudem v stiski, med katerimi sta tudi Walter in Daniela.

Walter in Daniela sta mož in žena. Potem ko so jima zavrnili socialno stanovanje, sta nazadnje našla zatočišče v starem zapuščenem baru. »Spiva na tleh, vlažno je in s stropa kaplja voda,« pravita. »Ne morem živeti v takšnih razmeram, ker umiram,« doda Daniela, ki so ji poleg bolezni in operacij, ki jih je že morala prestati, sedaj diagnosticirali tudi tumor. Mnogi so ju videli živeti na ulici, vendar jima nihče ni pomagal. »Le don Antonio se je ustavil, da bi nama pomagal,« pove Walter.

Mislita na Antonia Coluccio, ki se kot duhovnik že več let bori proti razpečevanju nezakonitih drog v enem najrevnejših predelov Rima. In to počne na svojih večernih obhodih po ulicah soseske San Basilio, oborožen le z megafonom, molitvijo in evangelijem, da bi vsaj za nekaj ur ustavil trgovino z drogo. »Presenečen sem, da ne pustimo več, da bi se nas dotaknilo trpljenje ljudi,« pravi Antonio. »Postajamo brezsrčni roboti, ki nimajo več oči, da bi videli, in ne rok, da bi objeli.«

Ko sta Walter in Daniela iskala stanovanje, sta naletela na neko osebo: »Plačala sva mu, odprl nama je vrata in pustil ključe.« Šele pozneje sta izvedela, da je stanovanje bilo zaseženo, in tako nista bila le izgnana iz njega, ampak tudi obtožena. »Eno leto sva plačevala 300 evrov mesečne najemnine,« razlagata, »a nekega dne je prišel tisti, ki nama je dal stanovanje, in naju vrgel ven.«

Tako namreč deluje črni trg s stanovanji. Antonia Coluccio opozarja, da gre za uveljavljen sistem, ki ga upravljajo kriminalne organizacije, pri čemer doda, da so v soseski San Basilio že »militarizirale ozemlje«. V praksi to pomeni, da nekdo najemnikom stanovanj, ki so v lasti mestne občine, ponudi več deset tisoč evrov, da se izselijo. Nato poišče drugega najemnika, ki dobi za nekaj sto evrov na mesec streho nad glavo. Druga možnost pa je, da se z zaseženega stanovanja odstranijo pečati policije in se ga dá v najem – to se je zgodilo v primeru Walterja in Daniele.

»Želim si samo, da bi imela ljudsko stanovanje, kjer bi se lahko segrela in umila,« potoži Daniela. »V tem zapuščenem baru, kjer zdaj živiva, je samo mrzla voda.« Ob teh besedah don Antonio spomni na stalne pozive papeža Frančiška, naj bomo blizu ljudem v stiski, naj poslušamo s srcem in si umažemo roke. »Včasih nimam besed, da bi potolažil, in niti rešitev za te situacije. A sem del njihovega življenja in poskušam videti njihove potrebe. Da smo ob njih pomeni dati znamenje upanja tem oseba.« Ravno to je cilj: prižgati luč v teh zelo težkih okoljih, pogosto zapuščenih s strani države. »Treba je govoriti o teh zgodbah. Na tem območju ljudje živijo v popolnem trpljenju, popolni zapuščenosti in popolni brezbrižnosti,« izpostavi Antonio.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.