Papež Frančišek: Dopustimo Jezusu, da se povzpne na čoln našega življenja

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja nas vodi na obalo galilejskega jezera«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na  5. nedeljo med letom.

Množica je pritiskala na Jezusa, medtem ko so nekateri ribiči razočarani, med njimi Simon Peter, izpirali mreže po neuspešnem nočnem ribolovu. In poglejte, Jezus se povzpne ravno na Simonov čoln. Zatem ga povabi naj odrine na globoko in ponovno vrže mreže (prim. Lk 5,1-4). Zaustavimo se pri teh dveh Jezusovih dejanjih. V prvem se povzpne na čoln in v drugem povabi, naj odrinejo na globoko. Minila je noč, ko je šlo vse narobe, brez rib. Toda Peter mu zaupa in odrine na globoko.

Najprej se Jezus povzpne na Simonov čoln. Kaj bo počel? Poučeval bo. Zahteva ravno tisti čoln, ki ni poln rib, ampak se je prazen vrnil na obalo po noči polni napora in razočaranja. To je lepa podoba tudi za nas. Vsak dan čoln našega življenja zapusti obalo doma, da bi se pomikal naprej skozi vsakodnevne dejavnosti. Vsak dan skušamo ribariti v globinah, da bi gojili sanje, napredovali v svojih projektih, z ljubeznijo živeli svoje odnose. Toda pogosto doživljamo kot Peter »noč praznih mrež«, razočaranje po tolikem prizadevanju, ko ne vidimo pričakovanih rezultatov: »Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli« (v. 5), pravi Simon. Kolikokrat tudi mi ostanemo z občutkom poraza, medtem ko se v srcu poraja razočaranje in grenkoba. Dva zelo nevarna črva sta.

Kaj takrat naredi Gospod? Izbere, da se povzpne ravno na naš čoln. Od tu hoče oznanjati evangelij. Ravno ta prazen čoln, simbol naših nesposobnosti, postane Jezusova »katedra«, prižnica, s katere oznanja Besedo. Gospod rad počne to, kajti Gospod je Gospod presenečenj, čudežev presenečenj, da se povzpne na čoln našega življenja, ko mu nimamo nič za ponuditi, da vstopi v našo praznino in jo napolni s svojo navzočnostjo, da se posluži naše revščine za oznanjanje svojega bogastva, naše bede, da bi razglasil svoje usmiljenje.

Zapomnimo si tole, da Bog noče križarke. Zadostuje mu »razmajan« čoln, da ga le sprejmemo. To pa, sprejeti ga. Ne zanima ga, kakšen je čoln, da ga le sprejmemo. Toda mi, se sprašujem, mu damo, da se povzpne na čoln našega življenja? Mu damo na razpolago tisto malo, kar imamo? Včasih se čutimo nevredni Njega, ker smo grešniki. Toda, to je le izgovor, ki pa Gospodu ni všeč, ker ga od nas oddaljuje. On je Bog bližine, sočutja, nežnosti in ne išče popolnosti, išče sprejetost. Tudi tebi pravi: »Dopusti mi povzpeti se na čoln tvojega življenja. »Toda Gospod, poglej …« »Dopusti mi, da se povzpnem na takšnega, kakršen je«. Razmislimo o tem.

Gospod pa takole ponovno vzpostavi Petrovo zaupanje. Potem ko se je povzpel na čoln in pridigal, mu reče: »Odrini na globoko« (v. 4). Ura ni bila primerna za ribolov, saj je bil beli dan, toda Peter zaupa Jezusu. Ne zanaša se na taktiko ribičev, ki jo je dobro poznal, ampak na Jezusovo novost. To čudenje je bilo tisto, kar ga je nagnilo, da je storil, kar mu je Jezus rekel. To je tudi za nas. Če gostimo Gospoda na našem čolnu, lahko odrinemo na globoko. Z Jezusom se brez strahu pluje po morju življenja, ne da bi zapadli v razočaranje, ko nič ne ulovimo, ne da bi se vdali temu, da »se ne da nič več storiti«. Vedno je v osebnem življenju ali v življenju Cerkve in družbe nekaj lepega in pogumnega, ki se da storiti. Vedno lahko znova začnemo, vedno nas Gospod vabi, da se vrnemo v igro, kajti On odpira nove možnosti. Sprejmimo torej povabilo. Odženimo pesimizem in nezaupanje ter z Jezusom odrinimo na globoko! Tudi naš majhen prazen čoln bo deležen čudežnega ulova.

Molimo k Mariji, ki je kot nihče drug, sprejela Gospoda na čoln življenja, naj nas spodbuja in posreduje za nas.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.