Trditev »Blagor ubogim v duhu« je danes pogosto napačno razumljena ali pa jo navajajo celo s porogljivim sočutjem, kakor nekaj, kar naj verujejo naivneži. Jezus namreč ni nikoli preprosto rekel: »Blagor ubogim v duhu!«; nikoli mu ni prišlo na misel, da bi rekel kaj podobnega. Rekel je: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo«, to pa je nekaj povsem drugega.

Popolnoma napačno razume Jezusovo misel in jo banalizira, kdor navaja le polovico njegovega stavka. Gorje, če ločimo blagor od njegovega motiva. Če bi Jezus preprosto rekel: »Blagor ubogim!«, bi stavek zvenel absurdno, a ko doda: »Kajti njihovo je nebeško kraljestvo«, vse postane razumljivo.

Uboštvo je dvoumna beseda. Pomeni lahko dve diametralno nasprotni stvari: revščino kot vsiljeno socialno stanje, ki razčlovečuje in se je zato proti njej potrebno boriti; in svobodno izbrano uboštvo, kot življenjski slog, ki ga je treba gojiti. V tem primeru govori o blagru ubogih, t.j. o pozitivnem uboštvu. Sveto pismo pred Kristusovim prihodom nikoli ne govori o svobodni izbiri materialnega uboštva. Največ, kar pove na tem področju, je dolžnost pomagati revnim; nikoli pa ne govori o tem, da naj bi se človek svobodno odločil za uboštvo. Zakaj? Preprosto zato, ker Božje kraljestvo še ni prišlo! Ni še obstajal tisti višji razlog, tisto neskončno večje dobro, za pridobitev katerega postane razumno odpovedati se, če je potrebno, tudi vsem drugim dobrinam, celo očesu, roki in življenju samemu.

Toda kaj je to Božje kraljestvo, ki je povzročilo resničen »preobrat vseh vrednot«? Božje kraljestvo, z drugimi besedami, je Bog sam.

Njegov prihod je povzročil neke vrste »vladno krizo« na svetovni ravni, radikalno reorganizacijo. Odprl je nova obzorja.

Jasno je, da obilje materialnih dobrin samo po sebi ne izključuje Kraljestva, onemogoča pa ga napačna uporaba le-teh. Nekdo bi bil lahko materialno zelo bogat, pa je vendarle »ubog v duhu«, t.j. nenavezan, pripravljen, da uporabi materialne dobrine tudi v dobro drugih. Odpira lahko npr. nova delovna mesta, namesto da bi odpiral nove bančne račune ali pa si gradil nove vile.

Marsikdo med nami občuti kompleks, ker je v mladosti trpel pomanjkanje ali pa je kot otrok stradal. Ko se tak človek sreča z obiljem, pohlepno plane na stvari, kot da bi hotel nadomestiti zamujeno ali pa iz strahu, da bi kaj zamudil. Toda danes moramo najti ravnotežje. Blaginja nam je malce stopila v glavo.

Toda rad bi rekel še nekaj pozitivnega. Izbira uboštva in prav razumljenega preprostega življenja je izbira za veselje. Jezus obljublja »blagor« ubogim v duhu, obljublja srečo, veselje srca že na tem svetu, ne šele na onem. Zelo pomenljivo je, da je sv. Frančišek Asiški, sveti ubožec, poznan tudi kot svetnik popolnega veselja in vesoljnega bratstva. Ker ni imel ničesar, se je znal vsega veseliti. Vse je bilo njegovo: sonce, luna, studenci, živali. Frančišek in Klara sta bila podobna Adamu in Evi na začetku stvarjenja. Kakor ljudje, ki »bi nič ne imeli, pa imamo vse« (2 Kor 6,10). To je nasprotno tistemu, kar se dogaja nenasitnemu skopuhu. Ker hoče imeti vse, v nobeni stvari ne uživa; v muzeju ne zna z užitkom občudovati umetniškega dela ali pa se veseliti sončnega zahoda za Dolomiti. Sploh ga ne zanimajo stvari, za katere ne more reči: »To je moje! To mi pripada!«

Preprostost in zmernost pomenita tudi izbiro svobode in to že na preprosti človeški ravni. Preobilje stvari, nekoristne in umetne potrebe ustvarjajo zasvojenost, kar ima za posledico nesposobnost za kakršno koli odpoved in prilagoditev na spremembo. Dušijo globlje vrednote, ustvarjajo suženjstvo potrebam. Sreča ni v tem, da lahko potešimo vse potrebe, ampak, da imamo čim manj potreb, ki jih moramo potešiti.

Rad bi spomnil – če ostanem na tej človeški, t.i. laični ravni – na besede angleškega pisatelja, avtorja znanega dela Trije ljudje na barki (in humorista, ki pa je v tem primeru mislil resno): »Koliko ljudi na dolgi poti po reki življenja naloži na svojo ladjo ogromno krame, tako da se skoraj potaplja; zdi se jim potrebna, da bo njihovo potovanje prijetno, dejansko pa so to nepotrebne in nepomembne stvari. Zakaj ne bi raje poskrbeli, da bi bila barka našega življenja lahka, obložena le s stvarmi, ki so nam resnično potrebne: gostoljubna hišica, preprosta zadovoljstva, eden ali dva prijatelja, ki sta vredna tega imena, nekdo, ki ga ljubiš, in nekdo, ki te ljubi, ravno dovolj hrane in obleke. Ugotovili bomo, da je tako barko veliko lažje krmariti. Imeli bomo čas za razmišljanje, za delo in tudi za to, da bomo kaj popili in se zleknili na sonce.«

To gotovo ni evangeljski ideal uboštva za Božje kraljestvo, vendar nam vsaj pokaže, kako naj le-to ne bi bilo nasprotno človeški sreči, ampak njegov močan zaveznik.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.