Torek, 15. februar: Farizejev in Herodov kvas

Farizejski kvas je bila njihova hinavščina, da so vse delali po črki zakona in živeli zgolj po tradiciji. Formalno so z usti častili Boga, njihovo srce pa je bilo nekje drugje. Pomemben jim je bil lep položaj in slava od ljudi. Saduceji so imeli zgrešena učenja in obilo dvoma.

Kaj pa Herod? Herod se je vdajal političnim kompromisom, posvetnim užitkom, pohlepu, imel je duha kontrole, živel je v prešuštvu. Civilne zakone je postavljal nad Božje. Herodov kvas je kvarno vplival na življenja ljudi. Kot vladar je bil slab zgled ljudem – kriv je bil umora pravičnega Janeza Krstnika, nemoralnosti, pobil je vse dečke Jezusove starosti v Betlehemu in še več drugih ljudi. Izpolnjeval je hudičeve interese. Ni dal slave Bogu, ampak sebi.

Pa smo mi res kaj boljši? Tudi mi vedno znova pozabljamo – kdo je naš Stvarnik in kako neverjetno čudovito smo ustvarjeni; kako smo ljubljeni; kako velike stvari je za nas naredil, kolikokrat nam je pogledal skozi prste; kolikokrat od nas preusmeril zlo ki smo ga s svojimi dejanji klicali nase; da je dal za nas življenje …

Kako dobro je to, da so učenci pozabili vzeti kruha. Sicer bi si lahko še mislili, da vse zmorejo sami in Jezusa sploh ne potrebujejo.

Kajti navkljub vsem dokazom, da brez Boga ne gre, tega preprosto ne sprejmemo kot resnico. Naša resnica je, da moramo in bomo za vse poskrbeli sami. Mi ne potrebujemo nikogar.

Kriza, ki jo predstavlja pomanjkanje kruha, je nekaj najboljšega, kar se človeku lahko zgodi. Človek se sicer nagonsko izogiba trpljenju, krizi, težavi, a Bog prav to, kar je težavnega v človekovem življenju uporabi, da človeka zbudi iz utvare samozadostnosti. Kajti v istem trenutku, ko si rečemo, kako lepo nam je, kako smo si vse lepo uredili, se začne nezadržen propad in življenje začne drseti navzdol. Ta svet namreč ni popoln in nič ne moremo storiti, da bi naše življenje bilo popolno.

Takrat, v krizi, ko se zlomimo, nastane v naši samozadostnosti špranja, skozi katero lahko vstopi Bog. To je tisto, kar Odreši, po čemer hrepenimo, čeprav tega nismo vedeli. Zato je nujno, da naše gluho in zaslepljeno srce ozdravi. Spreglejmo torej to edino pravo resnico, da ne vodimo svojega življenja mi, ampak Bog. Ker če ga ne bo Bog, bo življenje vodilo nas in to tja, kamor si ne želimo. Na dno.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.