Nedelja 27. februar, 8. nedelja med letom: Iver in bruno

Preden se lahko uspešno borimo proti kakršnim koli krivicam, se moramo najprej zazreti vase in spremeniti svoje srce

V marsikaterem evangeljskem sporočilu je moč razbrati prizadevanje za boj proti najrazličnejšim krivicam po svetu. Vendar pa Jezusov način boja ni takšen, kot si ga velikokrat zamišljamo. Kot prvo nas Jezus poziva, naj pogledamo v svoje srce, preden se bomo lotili popravljanja napak drugih.

Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?

Videti predvsem napake drugih in opozarjati o krivicah, ki se dogajajo po svetu, ne da bi pri tem sami aktivneje sodelovali pri uspešnem reševanju, je precej preprosto. Mnogo težje se je zazreti v lastno življenje in videti, ali resnično izpolnjujemo tisto, o čemer pridigamo drugim.

Eden od razlogov, zakaj je tako pomembno, da najprej sami pri sebi spoznamo, o čem pridigamo, je, da naše sporočilo ne bi naletelo na gluha ušesa. Sveti Pavel VI. je o tem pisal in dejal:

Sodobni človek posluša priče bolj kot učitelje, in če posluša učitelje, je to zato, ker so priče.

Biti moramo torej priče svojega pričevanja, preden bomo lahko drugim svetovali, kako naj kaj počnejo. In drugič, upoštevati moramo Jezusove besede, ko je rekel, da nam bo sojeno ob koncu sveta:

Tedaj mu bodo pravični odgovorili: “Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?” Kralj jim bo odgovoril: “Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.”

Dobrodelnost do drugih mora biti v ospredju vsakega boja za krivico. To bi moralo oblikovati naša stališča in tudi naša dejanja.

Kot pravi misel, se ne moremo le od daleč “boriti z ognjem”, ker bomo tako samo zanetili samo vedno več plamenov. Namesto tega se moramo boriti proti krivicam tako, da najprej pogledamo v svoje srce, popravimo, kar tam najdemo, nato pa v duhu dobrodelnosti po svetu prinašamo mir.

Nekega dne je star kmet sedel v senci na pragu svoje siromašne hiše. Poleg hiše je bila pot, ki je vodila v vas.

Mimo je šel nek človek, ki je videl kmeta v senci in si je mislil: »Poglej ga lenuha – nič ne dela. Cel dan samo sedi v senci in nič ne dela.«

Malo kasneje je mimo šel drug človek in je pomislil: »Glej ga srečneža. Ta človek je Don Juan. Cel dan sedi pred hišo in opazuje ženske, ki hodijo mimo. Mogoče celo katero »obdela.«

Kmalu za tem pa je mimo šel gozdar. Cel dan je delal v gozdu in je pomislil: »Ta človek je garač. Cel dan je trdo delal, sedaj pa si je zaslužil malo počitka.«

…V resnici ne moremo veliko vedeti o človeku, ki v senci sedi pred svojo hišo, lahko pa veliko povemo o teh treh ljudeh, ki so šli mimo hiše: Prvi je lenuh, drugi je »babjak« in tretji je garač.

Vse, kar govoriš, govori o tebi; posebno, ko govoriš o drugih ljudeh.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.