Kaj naj si mislimo o onih, ki so zunaj, a delajo dobro in se na njih opazi delovanje Duha, čeprav ne verujejo v Kristusa in ne pripadajo Cerkvi? Ali je zunaj Cerkve odrešenje?

Nekateri tradicionalni kristjani so zbegani zaradi sedanje odprtosti glede omenjenega in ugovarjajo (sem slišal na lastna ušesa): »Če lahko tudi ateisti upajo na večno življenje, če le živijo po vesti; če je res, kar pravijo nekateri teologi, da lahko upa na odrešenje vsakdo, ki na neki način veruje, pa naj bo musliman ali jud, se sprašujem: zakaj je Jezus rekel: ‘Kdor vame veruje, bo rešen?’ In zakaj toliko napora za edinost krščanskih Cerkva, če boš deležen odrešenja, čeprav ne veruješ v Boga, da le opravljaš svojo dolžnost?«

To je priložnost, da malce osvetlimo ta kočljivi problem. Takoj povejmo, da to ni le nauk kakšnega osamljenega teologa, marveč drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki pravi, »da Sveti Duh na način, ki je poznan samo Bogu, ponuja vsakemu človeku priložnost, da pride v stik s Kristusovo velikonočno skrivnostjo« in se torej lahko zveliča.

Teologija je vedno dopuščala možnost, da Bog reši nekatere ljudi po izrednih poteh, ki so zunaj običajnih poti, kot so vera v Kristusa, krst in pripadnost Cerkvi.

Se je torej naša krščanska vera spremenila? Nikakor ne, dokler verujemo dve stvari: najprej, da je Jezus objektivno in dejansko edini Srednik in Odrešenik vsega človeškega rodu in da tudi tisti, ki ga ne pozna, če se reši, se reši zahvaljujoč njemu, njegovi odrešenjski smrti. In drugič: da so tudi tisti, ki ne pripadajo vidni Cerkvi, »usmerjeni« vanjo in so del tiste širše Cerkve, ki jo pozna samo Bog.

Med drugim je potrebno razlikovati med različnimi neverujočimi in med različnimi ateisti. Odrešenje ni nikomur zagotovljeno po nizki ceni. Sveto pismo pravi, da tistim, ki »so sebični in ne sledijo resnici«, ni obljubljeno nič drugega kakor tisto, kar je obljubljal sv. Pavel, in sicer »srd za dan jeze in razodetja Božje pravične jeze«, pa naj si bo verujočega ali neverujočega.

Tu gre predvsem za tiste ljudi, ki ne verujejo v Kristusa, verujejo pa v Boga in mu služijo v neki drugi veri. Ali pa niti ne verujejo v Boga, ne po lastni krivdi, ampak zaradi vzgoje, ki so je bili deležni, ali zaradi okolja, v katerem živijo, ali pa morda zaradi intelektualnega vpliva, ki so mu nezavedno podrejeni.

Zdi se, da Jezus v današnjem evangeljskem odlomku zahteva od teh ljudi, ki »so zunaj«, dve stvari: da niso »proti« njemu, se pravi, da se ne borijo odločno proti veri in njenim vrednotam in da se svobodno ne upirajo proti Bogu. In drugo: če že ne zmorejo služiti in ljubiti Boga, naj služijo in ljubijo vsaj njegovo podobo, ki je človek, na poseben način revež.

V nas pogosto prevlada pogled, po katerem je vera pretežno stvar izpolnjevanja dolžnosti, pridobljenih zaslug in prejete nagrade. Zato je seveda težko sprejeti, da hodimo vštric s tistimi, ki ne izpolnjujejo ničesar od omenjenega. Toda krščanstvo ni v prvi vrsti stvar dolžnosti, ki jih je potrebno opraviti, in bremen, ki jih je potrebno prenašati. Ni nekaj, kar mi delamo za Boga, ampak gre za to, kar je Bog storil za nas. Milost je in neskončen privilegij, da smo pobliže spoznali Kristusa, njegov evangelij in njegovo ljubezen. Zato bi morali biti ganjeni in polni sočutja do onih, ki v življenju niso imeli tega privilegija, ne pa da jim zavidamo in smo jim nevoščljivi.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.