Novi cikel katehez med sredinimi splošnimi avdiencami bo namenjen obdobju starosti. Kot je pojasnil papež, želi spodbuditi k razmišljanju o darovih, ki jih starost prinaša ostalim življenjskim obdobjem. Starost je dar zrelosti in modrosti.

Sveti oče je med sredino splošno avdienco začel novi cikel katehez, posvečenih smislu in vrednosti starosti. Mladost je zelo lepa, toda večna mladost je zelo nevarna halucinacija. Biti star je prav tako pomembno in lepo kot biti mlad. Papež je izpostavil »zavezo med generacijami«, ki jo je treba najti v tej kulturi odmetavanja in produktivnosti. »S temi katehezami o starosti želim vse spodbuditi, da svoje misli in čustva usmerijo v darove, ki jih starost prinaša za druga življenjska obdobja. Starost je dar za vsa življenjska obdobja. To je dar zrelosti in modrosti,« je dejal.

Potem se bo zgodilo:
izlil bom svojega duha na vse meso
in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere,
vaši starčki bodo sanjali sanje,
vaši mladeniči bodo gledali videnja.
Tudi na hlapce in dekle
bom v tistih dneh razlil svojega Duha.
Vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen. Jl 3,1-2.5

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Sklenili smo kateheze o svetem Jožefu. Danes začnemo sklop katehez o smislu in vrednosti starosti, ki bo črpal navdih iz Božje besede. Razmišljajmo o starosti. Že nekaj desetletij to življenjsko obdobje predstavlja pravo »novo ljudstvo«, kar so ostareli ljudje. V človeški zgodovini nas nikoli ni bilo tako veliko. Nevarnost, da bi bili odvrženi, je še pogostejša: ostarele osebe so pogosto obravnavane kot »breme«. V dramatični prvi fazi pandemije so ravno oni plačali najvišjo ceno. Že sicer so bili najslabotnejši in zanemarjeni del: nismo se preveč ozirali nanje, ko so še bili živi, in nismo jih niti videli umreti.

Poleg migracij je starost med najnujnejšimi vprašanji, h katerim je človeška družina poklicana pristopiti v tem času. Ne gre samo za količinsko spremembo. V igri je enotnost življenjskih obdobij, oziroma resnična referenčna točka za razumevanje in spoštovanje človeškega življenja v njegovi celovitosti. Vprašajmo se: Ali obstaja prijateljstvo, zaveza med različnimi življenjskimi obdobji ali pa prevladujeta ločitev in odmetavanje?

Vsi živimo v sedanjosti, v kateri sobivajo otroci, mladi, odrasli in ostareli. Toda spremenilo se je razmerje: dolgoživost je postala množična in na obsežnih predelih sveta je otroštvo porazdeljeno v majhnih odmerkih. Govorili smo tudi o demografski zimi. Neravnovesje, ki ima mnoge posledice. Prevladujoča kultura ima za edini model mladega odraslega, to je posameznika, ki je samosvoj in ostane vedno mlad. Toda ali je res, da mladost vsebuje celoten smisel življenja, medtem ko starost pomeni le njegovo izpraznitev in izgubo? Ali je to res? Poveličevanje mladosti kot edinega obdobja, ki je vredno utelešenja človeškega ideala, združeno s prezirom starosti kot šibkosti, propadanja ali invalidnosti je bila prevladujoča ikona totalitarizmov dvajsetega stoletja. Smo to morda že pozabili?

Podaljšanje življenjske dobe na strukturalen način vpliva na zgodovino posameznikov, družin in družbe. Moramo se vprašati: ali sta duhovna kakovost in občutek za skupnost predmet razmišljanja in ljubezni, ki je v skladu s tem dejstvom? Morda bi se morali starejši opravičiti za svojo trdovratnost, da živijo na račun drugih? Ali pa jih lahko spoštujemo zaradi darov, s katerimi prispevajo k življenjskemu smislu vseh? V predstavah o smislu življenja, in to ravno v tako imenovanih »razvitih« kulturah, ima starost malo mesta. Zakaj? Ker je obravnavana kot obdobje, ki nima nobene posebne vsebine, ki bi jo lahko ponudilo, in ne svojih pomembnosti, ki bi se jih živelo. Še več, manjka spodbuda, da bi jih osebe iskale, in manjka vzgoja, da bi jih skupnost prepoznala. Skratka, za obdobje, ki je že odločilen del skupnostnega prostora in obsega tretjino življenjske dobe, obstajajo – včasih – načrti za oskrbo, ne pa tudi načrti za življenje. So načrti za oskrbo, a ne načrti, ki bi jim pomagali živeti v polnosti. To je praznina misli, domišljije in ustvarjalnosti. Pod takšno mislijo, ki ustvarja praznino, so ostarele osebe odpadni material; v tej kulturi odmetavanja ostareli postanejo odpadni material.

Mladost je zelo lepa, toda večna mladost je zelo nevarna halucinacija. Biti star je prav tako pomembno in lepo kot biti mlad. Zapomnimo si to. Zaveza med generacijami, ki človeku povrne vsa življenjska obdobja, je naš izgubljeni dar, ki ga moramo povrniti. Ponovno ga je treba najti v tej kulturi odmetavanja in produktivnosti.

Božja beseda ima o tej zavezi veliko povedati. Malo prej smo na začetku avdience slišali Joelovo prerokbo: »Vaši starčki bodo sanjali sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja.« Razlagamo jo lahko takole: ko se starejši upirajo Duhu in svoje sanje zakopljejo v preteklost, mladi več ne morejo videti stvari, ki bi jih bilo treba storiti, da bi odprli prihodnost. Ko pa ostareli govorijo o svojih sanjah, mladi lahko bolje vidijo, kaj morajo storiti. Mladi, ki se ne sprašujejo več o sanjah ostarelih in so usmerjeni samo v vizije, ki ne segajo dlje od njihovega nosu, bodo s težavo prenašali svojo sedanjost in prihodnost. Če se bodo stari starši usmerili v svoje melanholije, se bodo mladi še bolj upognili nad svoje pametne telefone. Zaslon morda lahko ostane prižgan, a življenje bo ugasnilo predčasno. Ali ni najhujša posledica pandemije ravno izgubljenost mladih? Ostareli imajo vire že preživetega življenja, na katere se lahko ob vsakem trenutku obrnejo. Ali bodo samo gledali mlade, ki izgubljajo svoje vizije, ali pa jih bodo spremljali in pogreli njihove sanje? Pred sanjami ostarelih, kaj bodo storili mladi?

Modrost dolge poti, ki spremlja starost, je ob odhodu treba živeti kot ponudbo smisla življenja, ki se ga ne porabi kot lenobnega preživetja. Če se starosti ne povrne dostojanstva življenja, ki je človeško vredno, je obsojena, da se zapre v potrtost, ki vsakogar oropa ljubezni. Ta izziv človeštva in civilizacije zahteva naše prizadevanje in Božjo pomoč. Prosimo zanjo Svetega Duha. S temi katehezami o starosti želim vse spodbuditi, da svoje misli in čustva usmerijo v darove, ki jih starost prinaša za druga življenjska obdobja. Starost je dar za vsa življenjska obdobja. To je dar zrelosti, modrosti. Božja beseda nam bo pomagala razločevati smisel in vrednost starosti. Naj nam Sveti Duh tudi podeli sanje in videnja, ki jih potrebujemo.

In rad bi poudaril, kot smo na začetku slišali v Joelovi prerokbi, da ni pomembno samo to, da ostarela oseba zavzame mesto modrosti, ki jo ima, zgodovine, ki jo je živela v družbi, ampak je tudi pomembno, da se oblikuje pogovor z mladimi. Mladi se morajo pogovarjati z ostarelimi in ostareli z mladimi. Ta most bo predstavljal posredovanje modrosti človeštvu. Upam, da bodo ta premišljevanja koristila vsem, da bi ohranjali to stvarnost, o kateri govori prerok Joel, da namreč v dialogu med mladimi in starimi, ostareli lahko dajo sanje in mladi jih lahko sprejmejo in jih nosijo dalje. Ne pozabimo, da so v kulturi, tako v družini kot v družbi, ostareli kakor korenine drevesa: imajo vso zgodovino. Mladi pa so kakor cvetovi in sadovi. Če sok ne pride iz korenin, ne bodo mogli nikoli zacveteti. Ne pozabimo tistega pesnika (Francisco Luis Bernárdez), ki je velikokrat rekel: »Vse, kar je na drevesu zacvetelo, prihaja iz tistega, kar ima pod zemljo.« Vse, kar je v družbi lepega, je v odnosu s koreninami ostarelih. Zato bi v teh katehezah želel, da bi lik ostarele osebe prišel v ospredje, da bi se dobro razumeli, da ostarela oseba ni odpadni material: je blagoslov za družbo.

 


 Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.