Torek, 1. marec: Glej, mi smo vse zapustili in šli za Teboj

Najprej naj  izrazim mnenjem, da bi morali biti svetemu Petru izredno hvaležni. Zakaj? Zato, ker je preprosto izrazil tisto, kar so vsi učenci mislili, ampak si nihče ni upal tega povedati na glas.

Odgovor Jezusa je zelo opogumljajoč tudi za nas!

Jezus se odzove z izjavo, da je smisel odpovedi  v bistvu sestavljen iz dveh vidikov. Prvi je takojšnja, stokratna pomnožitev dobrin. Ne gre za stokratno pomnožitev stvari, ampak stokratno v njihovi intenzivnosti. Drugi vidik se nanaša na večno življenje. To ni samo življenje po tem življenju, ampak tisto, kar naredi že vse tukajšnje življenje bolj živo, ker predstavlja njegov smisel.

Nekako tako kot če bi Jezus rekel, da nič ne bo izgubljenega, nič ne bo šlo v prazno, v nesmisel, se preprosto končalo, ampak se bo končalo v neki celoti, v polnosti, v Smislu. Ta Smisel pa ni kraj, ampak Oseba.

Nebesa so za nas Oseba. To bo dokončno srečanje z Očetom po Sinu.

Jezus v bistvu pravi: Ne bojte se me, ne jemljem ničesar, dajem pa vse.  Jezus daje vse! To velja za vsakega človeka in toliko bolj za vse, ki se posvetijo Bogu.
To, čemur se odpovemo, ni omembe vredno v primerjavi s tem, kar dobimo, kar nam podari Gospod.  Če Mu damo možnost, da se sreča z našim pogledom, nas osvoji in gremo za Njim, pustimo vse drugo in svoje srce podarimo Njemu.

V tem evangeljskem odlomku ne teče beseda toliko o veri, ampak o človeški, skoraj preveč človeški zadevi: kaj dobimo v zameno, da gremo za teboj? Takšna zahteva se zdi preveč vsakdanja, toda konec koncev je res, da se moramo vedno vprašati, kakšna je dodana vrednost naših odločitev, ali neka odločitev ima smisel ali ne.

Kaj bomo pa mi imeli od tega, ker smo vse zapustili in šli za teboj? To je vprašanje, ki vznemirja srce slehernega vernega človeka.

Jezus jasno pove, da milost hoje za njim in trpljenja zanj ni sad človeških načrtov in odločitev. Ni mogoče hoditi za Gospodom, če pričakujemo za to nekakšno nagrado ali protiuslugo. Za njim lahko hodiš le zaradi njega in ne zaradi neke nagrade. Za njim greš lahko le, če hočeš in želiš biti eno z njim.

K Jezusu nas v resnici pritegne Bog Oče. Bog nas pritegne tako, da smo deležni in delimo z njim dobrohotno Božjo ljubezen, ki jo pokaže v Jezusu, nas po njej doseže in nam daje srčni počitek. Ničesar drugega si ne moremo želeti. Če hočemo nekaj drugega, smo že zunaj in naše srčno hrepenenje se ne izpolnjuje. Le če z Jezusom delimo Božjo dobrohotno ljubezen, naše  srce ozdravi in oživi.

Če hodimo za Jezusom, smo resnično veliki takrat, kadar služimo, ne kadar vladamo in nas drugi iz strahu ubogajo. Jezus nas s tem odgovorom spet vabi, da se zavedamo Očeta, ki nas priteguje k Sinu. Služenje uresničuje Očetovo dobrohotno voljo v odnosu do vsakega človeka. Božjo dobrohotno voljo do vsakega izmed nas je v polnosti uresničil in živel le Jezus. V moči njegovega Duha tudi mi Očetovo dobrohotno voljo lahko sprejemamo in delno uresničujemo. Prav takrat zasije Božja ljubezen do ljudi. Zaradi te ljubezni ima vsak človek svoje dostojanstvo in svobodo. S služenjem uresničujemo pravo človeško veličino, ki v drugih ljudeh prebuja in osvobaja njihovo resnično človeško dostojanstvo in sposobnost ljubezni. S služenjem drugim pokažemo, da niso samo predmet ljubezni, ampak da lahko sami ljubijo. Služenje edino osvobodi človeško dostojanstvo in omogoči, da v konkretnih dejanjih zasije in se pokaže Božja navzočnost. Če se to pri našem služenju ne dogaja, pomeni, da še vedno »služimo« preveč po človeško in da je naša velikodušnost zgolj čustvena. Pri služenju je v igri to, kar je veliko v Božjih očeh. Prav ta veličina uresničuje najgloblja pričakovanja vseh človeških src, tudi tvojega in mojega.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.