Radostna žalost postnega časa

Celotno liturgično leto, ki smo ga začeli z adventom, je usmerjeno v vrhunec našega življenja in odrešenja, v veliko noč. Zakaj je velika noč središčni dogodek vsega? V veliki noči dogodek Kristusove smrti in njegovega vstajenja poseže v vse človeštvo. Ko Bog, ki je izvir življenja, vstopi v smrt, spremeni sámo naravo smrti in iz nje naredi prehod. Kristus je namreč smrt smrti. Zato ta nima več zadnje besede v človekovem življenju: zadnjo besedo ima življenje v Kristusu. Kristjani smo udje tega Kristusovega telesa, v katerem v vsaki liturgiji stopamo pred Boga Očeta, v Božje kraljestvo. Dogodek Kristusovega vstajenja se nas torej močno dotika, kajti v veliki noči se rodimo v nov način bivanja, v novo življenje, ki je občestveno,  postanemo zmožni živeti to svoje življenje na način Boga, ki je način darovanja, način ljubezni.

Na to praznovanje se začenjamo pripravljati s štiridesetdnevnim postnim časom. To je čas duhovnega romanja, ki nam ga Cerkev daje, da bi se očiščevali greha, elementov smrti, ki so v nas, in pustili, da v nas raste in cveti moč vstajenja. V prvi Cerkvi je bil cilj postnega časa predvsem v pripravi katehumenov na krsti. Čeprav danes krščujemo pogosteje in običajno že otroke, smisel ostaja isti. Četudi smo že krščeni, četudi vemo, da smo odrešeni, da smo ljubljeni sinovi in hčere nebeškega Očeta, v vsakdanjem življenju na to hitro pozabimo. Ta svet, v katerem so se umazale naše noge, nas vabi v široko, lahkotno življenje, Gospod pa pravi, da je pot v življenje ozka. Zato nam Cerkev podarja ta čas priprave na vrnitev k sadovom našega krsta, k novemu življenju v Kristusu, s pomočjo treh zdravil: molitev, obnavlja naš odnos z Bogom, miloščina, zdravi naš odnos do bližnjega, post pa v nas vzpostavi pravi odnos do vsega ustvarjenega. Tako je velika noč vsako leto vrnitev k našemu lastnemu krstu, postni čas pa priprava na to vrnitev, podprt in počasen napor, da bi se v našem vsakdanjem življenju razodevalo novo življenje v Kristusu.

Postni čas ima tako dvojni značaj: na eni strani je čas askeze, premagovanja, odpovedi, duhovnega boja, na drugi strani pa je, v luči Gospodovega usmiljenja in bližine Njegovega odrešenja, tudi čas notranje radosti. Nekakšna radostna žalost je tisto stanje srca, ki nam ga priporočajo cerkveni očetje, kajti skozi to puščavo nas hrani ‘Beseda, ki prihaja iz Božjih ust’,  bližina in veselje velikonočnega jutra, pa naš postni napor spreminja v duhovno pomlad.

 

---

Vir: Atelje za liturgijo in liturgično glasbo

Foto: Atelje za liturgijo in liturgično glasbo

Obj.: M. B.