Sreda, 9. marec: Jona, kraljica in Salomonova modrost

V današnjem evangeliju slišimo, da nasprotniki Jezusa čakajo na Božje znamenje. Na neko bleščečo zunanjo stvar. Jezus pa gre proč od teh zahtev. Njegova Božja znamenja so odpuščanje in sočutje. Kritizirali so ga, ker naj bi samo Bog mogel odpuščati grehe. Ker naj bi tako rekel, da je enak Bogu, so ga ubili.

Svoje poslušalce je Jezus opozoril na zgodbo preroka Jona. S tem je privabil spomin na velikega preroka, ki je bil poslan posvariti Ninivljane. Na svoji poti je Jona doživel nevihto na morju in je preživel tri dni v trebuhu velike ribe. Ko je preživel, so mu ljudje prisluhnili in se spokorili. Toda to je mnogo več kot samo zgodba o ribi. Ko Jezus primerja samega sebe Jonu, napove svoje tri dni v grobu. Toda, ne samo da hodi po stopinjah tega preroka, nadaljuje tudi sporočilo s klicem k pokori. To morda ni bilo sporočilo, ki so ga ljudje radi slišali. Kaj pa mi?

Morda nas ta evangeljski odlomek lahko strese: »Ta rod je hudoben rod!« Ampak morda je prav to tisto, kar moramo slišati. Morda prav zdaj potrebujemo, da nas nekaj potegne nazaj v občutje »raševine in pepela«. Morda se moramo zdaj spomniti, zakaj pravzaprav gre.

Vzemimo te Jezusove besede kot svarilo – toda tudi kot besede upanja. Lahko smo nekaj več kot to, kar smo bili.

Sveto pismo slavi tudi  modrost kralja Salomona. »Salomonova modrost je presegala modrost vseh sinov Vzhoda in vso egipčansko modrost. Bil je modrejši od vseh ljudi«, njegovo »modrost so prihajali poslušat iz vseh ljudstev in izmed vseh kraljev zemlje, ki so slišali o njegovi modrosti«. Salomonova modrost je bila od Boga podarjena, a vendar v mejah človeške narave. Jezus pa je Bog. Pismoukom in farizejem, ki bi od njega radi videli znamenje, reče Jezus: »Kraljica Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila, kajti prišla je s konca zemlje, da bi slišala Salomonovo modrost; in glejte: več kakor Salomon je tukaj.« Jezus je več kakor Salomon. Jezusova modrost je modrost Boga samega.

Od spočetja Božjega Sina pa do njegovega rojstva je bila Marija kraj bivanja za Jezusa, Božjo modrost, njegov sedež. Njegov sedež je bila potem s tem, da ga je, dete, nosila v svojem naročju. Zato tudi Mariji pravimo, da je sedež modrosti.

V evangeliju srečamo Marijo kot tisto, ki je vse »besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« in »je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu«. To svojo modrost more kot mati in učiteljica posredovati svojim otrokom. Vse, kar nas hoče iz shrambe svojega srca naučiti in poučiti, je strnjeno v njenih zadnjih besedah v Svetem pismu: »Kar koli vam reče, storite!« S tem nam je položila prav Sveto pismo in nauk Cerkve v naše roke in v naše srce. Sv. papež Janez Pavel II. pravi k temu: Kristusova mati je za ljudi glasnica Sinove volje, kažipot do tega, kar moramo storiti, da se more uveljaviti na nas zveličavna moč Odrešenika.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.