Sveti oče: Med postnim časom se zaustavimo in poglejmo svojo notranjo resničnost

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja prve postne nedelje nas pelje v puščavo, kjer je Sveti Duh Jezusa štirideset dni vodil, da bi ga hudič skušal (prim. Lk 4,1-13). Tudi Jezusa je hudič skušal, zato nas lahko spremlja, vsakega od nas, med našimi skušnjavami«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 1. postno nedeljo.

Puščava je simbol za boj proti zapeljevanju zla, da bi se naučili izbrati resnično svobodo. Jezus je namreč živel izkušnjo puščave, tik preden je začel svoje javno poslanstvo. In ravno preko tega duhovnega boja On odločno potrdi, kakšne vrste Mesija namerava biti. Ne takšen Mesija, ampak takšen. Rekel bi, da gre za izjavo o Jezusovi mesijanski identiteti, o Jezusovi mesijanski poti. »Sem Mesija, vendar po takšni poti«. Poglejmo si sedaj od blizu skušnjave, s katerimi se spopada.

Hudič se dvakrat obrne Nanj, rekoč: »Če si Božji Sin… (vv. 3. 9.). Predlaga mu, naj izkoristi svoj položaj, najprej da bi zadovoljil svoje materialne potrebe, ki jih čuti, lakoto (prim. 3.); zatem, da bi povečal svojo oblast (prim. vv.6-7); in končno, da bi imel od Boga čudežno znamenje (prim. vv. 9-11). Tri skušnjave. Kakor da bi rekel: »Če si Božji Sin, izkoristi to!« Kolikokrat se to zgodi nam: »Ti, ki si na tem položaju, izkoristi ga! Ne izpusti te priložnosti, to je, misli na svojo korist«. Gre za zapeljujoč predlog, ki vodi v zasužnjenje srca, ki nas napravi obsedene z željo po imetju, vse skrči na posedovanje stvari, na oblast, na sloves. In to je bistvo skušnjav po oblasti, stvareh, slovesu, oblasti… Jedro tega je strup strasti, v katerega se zakorenini zlo. Poglejmo vase in odkrili bomo, da imajo naše skušnjave vedno takšno shemo, vedno takšen način delovanja.

Toda Jezus se na zmagoslaven način upre privlačnosti zla. Kako to stori? Na skušnjave odgovori z Božjo Besedo, ki pravi, naj se ne izkoristi, uporablja Boga, druge in stvari zase, naj se ne izkorišča oseben položaj, da bi si pridobivali privilegije. Kajti resnična sreča in svoboda nista v imeti, temveč v podeliti; ne v izkoriščanju drugih, temveč v ljubiti jih; ne v obsedenosti z oblastjo, temveč v veselju služenja.

Dragi bratje in sestre, te skušnjave spremljajo tudi nas na poti življenja. Moramo biti budni, ne se prestrašiti, saj se zgodi vsem, torej biti budni, ker se pogosto predstavljajo pod navidezno obliko dobrega. Kajti hudič, ki je prekanjen, vedno uporablja zvijačo. Hotel je, da bi Jezus verjel, da so njegovi predlogi koristni za to, da pokaže, da je Božji Sin.

Hotel bi sedaj poudariti tole. Jezus se ne pogovarja z hudičem. Jezus se nikoli ne pogovarja z hudičem. Ali ga izžene stran, ko je ozdravljal obsedene in v tem primeru, ko je moral odgovoriti, mu odgovori z Božjo Besedo, nikoli s svojo besedo. Bratje in sestre, nikoli ne vstopajte v pogovor z hudičem, saj je veliko bolj prekanjen od nas. Nikoli! Vedno se trdno držite za Božjo Besedo, kakor Jezus, in kvečjemu vedno odgovorimo z Božjo Besedo. Na tej poti ne bomo zgrešili. Tako počne tudi z nami. Pogosto prihaja s sladkim pogledom, z angelskim obrazom. Zna se celo preobleči v svete namene, navidezno verske!

Če popustimo njegovemu laskanju, končamo tako, da opravičujemo svojo lažnost, jo zamaskiramo z dobrimi nameni. Na primer, kolikokrat smo slišali tole: »Imel sem čudne posle, a sem pomagal revežem«; »izkoristil sem svoj položaj, kot politik, kot vladar, duhovnik, škof, a za dosego dobrega«; »podlegel sem svojim nagonom, a dejansko nisem nikomur naredil nič hudega«. Takšna opravičila, in tako naprej eno za drugo. Prosim vas, nobenega popuščanja zlu! Nobenega pogovora z hudičem! S skušnjavo se ne sme pogovarjati, ne sme se pasti v tisto spanje vesti, ko reče: »sicer pa ni tako hudo, saj vsi delajo tako!« Poglejmo na Jezusa, ki ne išče sporazuma, ne sklepa poslov z zlom. Hudiču nastavi Božjo Besedo, ki je močnejša od hudiča in tako premaga skušnjave.

V tem postnem času bo tudi za nas obdobje puščave. Vzemimo si čas za tišino in za molitev, vsaj malo, dobro nam bo delo. Med tem časom se zaustavimo in poglejmo to, kar vznemirja naše srce, našo notranjo resničnost, tisto, za katero vemo, da je ni mogoče opravičiti. Vzpostavimo notranjo jasnost tako, da se v molitvi postavimo pred Božjo Besedo in da se začne v nas dobrodejen boj proti zlu, ki nas zasužnjuje, boj za svobodo.

Prosimo Sveto Devico, naj nas spremlja med postno puščavo in naj nam pomaga na naši poti spreobrnjenja.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.