Origenovo razmišljanje ob berilu 2. postne nedelje

Zgodnjekrščanski učenjak, teolog in biblicist Origen je ob prvem berilu, ki ga beremo na 2. postno nedeljo zapisal naslednje misli:

 

Abrahamova daritev

Abraham je vzel drva za žgalno daritev in jih naložil sinu Izaku; v roke pa je vzel ogenj in nož; tako sta šla oba skupaj. Izak, ki je nosil drva za lastno daritev, je podoba Kristusa, ki je nosil svoj križ. Nositi drva za žgalno daritev je duhovnikova naloga. Tako je postal hkrati žrtev in tisti, ki žrtvuje. Izraz »sta šla oba skupaj« se nanaša na isto podobo. Kajti medtem ko Abraham, ki se pripravlja, da bi opravil daritev, nosi ogenj in nož, Izak ne hodi za njim, temveč v korak, kar pomeni, da deli z njim duhovništvo.

Kaj je bilo potem? Izak je ogovoril očeta Abrahama in rekel: »Oče!« Ta sinov glas je na neki način podoben skušnjavi. Kaj misliš, da glas otroka, ki je bil namenjen za žrtvovanje, ni pretresel njegovega očeta? In čeprav je bil Abraham trden v svoji veri, je odgovoril z glasom, ki izdaja čustvo: Kaj, moj sin? In oni: Glej, ogenj in drva; a kje je jagnje za žgalno daritev? Abraham je odgovoril: Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.

Abrahamov odgovor me gane, tako rahločuteč in previden je. Ne vem, kaj mu je hodilo po glavi, kajti ni govoril v sedanjem času, temveč v prihodnjem: Bog bo preskrbel jagnje. Sinu, ki vpraša v sedanjiku, odgovarja za prihodnost; sam Gospod si je namreč preskrbel jagnje v Kristusu.

In Abraham je stegnil roko in vzel nož, da bi sina zaklal. Tedaj mu je angel Gospodov zaklical iz nebes in rekel: »Abraham, Abraham!« Odgovoril je: »Tukaj sem.« In je dejal: »Ne steguj roke nad dečka in nič mu ne stori! Kajti zdaj vem, da se Boga bojiš …« Primerjajmo te besede s tistim, kar pravi apostol Pavel o Bogu: In on svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse. Tako lahko vidimo, kako Bog tekmuje z ljudmi v svoji čudoviti širokosrčnosti. Abraham mu je ponudil umrljivega sina, ki potem ni umrl, medtem ko Bog izroči smrti svojega neumrljivega Sina v odrešenje nas vseh.

Abraham pa je povzdignil oči in pogledal in glej, za njim je bil oven, ki se je zapletal v trnje z rogovi. Rekli smo, se mi zdi, da je Izak predpodoba Kristusa; pa tudi jagnje je na neki način Kristusova podoba. Premisliti velja o tem, koliko moremo oba simbola primerjati s Kristusom: na eni strani Izaka, ki ni bil žrtvovan, na drugi jagnje, ki ga je Abraham položil na žrtvenik. Kristus je božja Beseda, toda Beseda je meso postala.

Trpi torej Kristus, vendar telesno; pretrpi smrt, vendar telesno, in to ravno upodablja jagnje, saj pravi Janez: Glejte, Jagnje božje, glejte, ki odjemlje greh sveta. Toda Beseda je ostala neuničljiva, kar je lastno Kristusovemu Duhu, ki ga upodablja Izak. Zato je sam žrtev in veliki duhovnik po duhu; tisti namreč, ki daruje Očetu žrtev po mesu, je sam darovan na žrtveniku križa.

 

---

Vir: Molitveno bogoslužje Cerkev (Iz homilij o prvi Mojzesovi knjigi Origena, duhovnika 8, 6.8.9)

Foto: splet

Obj.: M. B.