Nedelja, 20. marec: Tretja postna nedelja
Dnevne kronike nam vsak dan prinašajo slabe novice: umori, nesreče, katastrofe… V današnjem evangeljskem odlomku Jezus pokaže dva tragična dogodka, ki sta v tistem času dvignila veliko prahu: krvavi dogodki, ki so jih v templju povzročili rimski vojaki, in padec stolpa v Síloi v Jeruzalemu, ki je ubil 18 ljudi.
Jezus pozna vraževerno miselnost svojih poslušalcev in vé, da si to vrsto dogodkov razlagajo na napačen način. Mislijo, da če so tisti ljudje umrli na tako krut način, je to znamenje, da jih je Bog kaznoval zaradi kakšne velike krivde, da so si torej zaslužili. Za tiste, ki so bili obvarovani nesreče, pa je to pomenilo, da so dobri. Jezus odločno zavrne takšen pogled, kajti Bog ne dopušča nesreč zato, da bi kaznoval zaradi krivde. Poudari, da tiste uboge žrtve niso bile nič slabše od drugih. Jezus povabi, da iz tistih žalostnih dogodkov potegnemo opomin, ki se nanaša na vse nas, saj smo vsi grešniki. Tistim, ki so mu zastavili vprašanje, takole odgovori: ‘Če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.’
Tudi danes se pred nekaterimi nesrečami in žalostnimi dogodki lahko znajdemo v skušnjavi, da bi odgovornost naložili na žrtve ali celo na samega Boga. A evangelij nas vabi k premisleku: Kakšno predstavo o Bogu smo si ustvarili? Smo zares prepričani, da je Bog takšen? Ali ni to prej naša projekcija, nek bog, narejen po naši podobi in podobnosti? Jezus pa nas poziva, naj spremenimo srce, naredimo korenit preobrat na poti naše vere, odstopimo od dogovorov z zlom in s hinavščino ter odločno krenemo po poti evangelija. A ponovno se pojavi skušnjava, da bi se opravičevali: Od česa bi se morali spreobrniti? Ali nismo navsezadnje dobri ljudje, ali nismo verniki, ki tudi dovolj prakticiramo vero?
Vsak med nami je zelo podoben drevesu, ki več let ni rodilo sadu. Na našo srečo pa je Jezus podoben vinogradniku iz evangelija, ki z brezmejno potrpežljivostjo doseže, da nerodovitna smokva ostane še nekaj časa. Gospodarju pravi: ‘Pústi jo še to leto, morda bo obrodila sad.’
Eno leto milosti, čas Kristusovega poslanstva, čas Cerkve pred njegovim veličastnim prihodom, čas našega življenja, umerjenega z določenim številom postnih časov, ki so nam ponujeni kot priložnosti za kesanje in rešitev. Jezus je nepremagljivo potrpežljiv in njegova skrb za grešnike je nepopustljiva. Nikoli ni prepozno za spreobrnjenje. Božja potrpežljivost nas čaka vse do zadnjega trenutka.
Pa še nekaj nam govori zgodba o stolpu v Siloi in krvavi dogodki. Govori o tem, da je primerjanje z drugimi strup za naše spreobrnjenje. Zakaj? Če se primerjamo z drugimi, nam dejansko ni potrebno ničesar spremeniti. Vedno lahko najdemo nekoga, ki bo v naših očeh slabši od nas. Če pogledamo okrog sebe, hitro najdemo nekoga, ki je na čuden način zaslužil veliko premoženja. V primerjanju z njim smo kar dobri, zakaj bi se spremenili? Če gledamo, kdo koliko da za uboge, lahko hitro najdemo nekoga, ki samo grabi zase in si rečemo, saj smo boljši od njega itd.
Jezus nas ne sprašuje, koliko je dal za uboge naš sosed, koliko je ukradel oni politik ipd. Sprašuje nas, ali smo mi naredili vse, kar smo mogli? Ali smo obrodili sad božjih otrok? Kaj konkretno? Kot zakonca, ali se 100 % zavzameta za vajin zakon, za vajino zakonsko ljubezen in edinost. Kot starši, ali se 100 % zavzamete za vzgojo otrok in ustvarjanje pristnega doma. Mladi ali se 100 % zavzamete za osebno rast, da bi iz sebe izklesali božje mojstrovine, da bi gradili res lepa prijateljstva polna življenja in ljubezni, otroci ali se 100 % zavzemate za to da bi zrasli v modre, odgovorne, ljubeče odrasle, ali je vsak napor, vsako učenje, vsako delo krivica?
Priznajmo si, da prav nič ne vemo, zakaj je sosed nesramen, zakaj pije, zakaj krade itd. Presneto dobro pa vemo, zakaj mi ne naredimo stvari, ki bi jih morali narediti, in sem jih zgoraj naštel. Ne da se nam, zato se primerjamo z drugimi in se z drugimi tolažimo. Krivično nam je biti dober, v tem je težava! Vprašanje je le ali se hočemo spreobrniti ali ne. Bog nas ljubi, vse, vse enako. Vprašanje je samo ali smo za to ljubezen hvaležni in ali bomo iz sebe kaj naredili.
Ustavimo se v tem postnem času pri sebi. Pomislimo koliko možnosti še imamo, da obrodimo resnično dober sad 100 % ne le 20 ali 50 %! Bog računa na nas, nas ljubi in je potrpežljiv. Ne izkoriščajmo te ljubezni in obrodimo vreden sad spreobrnjenja!
Spomnimo se svete Terezije Deteta Jezusa, ki je dolgo časa molila za spreobrnjenje zločinca, ki je bil obsojen na smrt in je zavračal duhovnika. Svetnica pa je zanj molila in tik pred usmrtitvijo se je obrnil na duhovnika, vzel v roke križ in ga poljubil. Takšna je potrpežljivost Boga, ki dela enako tudi z vsemi nami. Gospod nas namreč velikokrat rešuje, četudi mi tega ne vemo, rešuje nas, ker je do nas zelo potrpežljiv. To je njegovo usmiljenje. Nikoli ni prepozno za spreobrnjenje. Nujno je, čas je! Začnimo danes! Devica Marija naj nas podpira, da bomo lahko odprli srce za Božjo milost, za njegovo usmiljenje. Pomaga naj nam, da ne bomo nikoli sodili drugih, ampak nas bodo vsakodnevne nesreče spodbudile k resnemu izpraševanju vesti in kesanju.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Unsplash
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
