Papež Frančišek: Prosimo Svetega Duha, da potegne iz nas to zaspanost, ki nas ovira, da bi molili

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij bogoslužja te druge postne nedelje pripoveduje o Jezusovem spremenjenju (prim. Lk 9,28-36)«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 2. postno nedeljo.

On je, medtem ko je molil na visoki gori, spremenil obličje. Njegovo oblačilo je postalo belo ter bleščeče in v svetlobi njegove slave sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta se z Njim pogovarjala o veliki noči, ki ga čaka v Jeruzalemu to je o trpljenju, smrti in njegovemu vstajenju.

Priče tega izjemnega dogodka so bili apostoli Peter, Janez in Jakob, ki so se z Jezusom povzpeli na goro. Predstavljamo si jih, da so imeli med tem edinstvenim prizorom na široko odprte oči. Prav gotovo bi bilo tako. Toda evangelist Luka omenja, da je Petra in njegova tovariša premagal spanec in ko so se predramili, so videli Jezusovo slavo (prim. v. 32). Spanec teh treh učencev se zdi kot neuglašena nota. Isti apostoli so potem prav tako zaspali v Getsemaniju med Jezusovo tesnobno molitvijo, čeprav jih je prosil naj bedijo (prim. Mr 14,37-41). Preseneča ta zaspanost med tako zelo pomembnimi trenutki.

Če pa beremo s pozornostjo, vidimo Petra, Janeza in Jakoba, da so zadremali preden se je začelo spremenjenje, ravno takrat, ko je Jezus molil, enako v Getsemaniju. Očitno je šlo za molitev, ki se je v tišini in zbranosti zelo podaljšala. Lahko si mislimo, da so na začetku tudi oni molili do trenutka, ko jih je premagal spanec, utrujenost.

Bratje in sestre, ta spanec v neprimernem trenutku ni morda podoben tolikšnim našim spancem, ki nastopijo med trenutki za katere vemo, da so pomembni? Morda zvečer, ko hočemo moliti, biti malo z Jezusom, po dnevu, ki je minil med tisočimi dirkami in obveznostmi. Ali ko pride trenutek za podelitev besed v družini in ni več moči za to. Radi bi bili bolj čuječi, pozorni, udeleženi, da ne bi izgubili dragocenih priložnosti, a ne uspemo ali uspemo tako tako, bolj malo.

Močan čas posta je priložnost v tej smeri. Gre za obdobje v katerem nas Bog hoče zbuditi iz notranjega spanca. Zbuditi nas iz notranjega spanca, saj ta zaspanost ne pusti, da bi se Duh izrazil. Kajti, to si dobro zapomnimo, imeti budno srce, ni odvisno samo od nas, ampak od milosti, za katero pa moramo prositi. To dokažejo trije učenci iz evangelija. Bili so dobri možje. Šli so za Jezusom na goro, a s svojimi močni niso uspeli biti budni. To se zgodi tudi nam. So pa se zbudili ravno med spremenjenjem. Lahko si predstavljamo, da jih je zbudila Jezusova luč. Kakor oni tudi mi potrebujemo Božjo luč, s katero vidimo stvari na drugačen način, saj nas privlači, nas zbudi, ponovno prižge željo in moč, da molimo, se zazremo v svojo notranjost in da posvetimo čas drugim. Utrujenost telesa lahko prebrodimo s močjo Božjega Duha. Ko nam ne uspe premagati tega, recimo Svetemu Duhu: »Pomagaj nam. Pridi, pridi Sveti Duh. Pomagaj mi. Hočem srečati Jezusa, hočem biti pozoren, buden«. Prosimo Svetega Duha, da potegne iz nas to zaspanost, ki nas ovira, da bi molili.

V tem postnem času nam bo po vsakodnevnem naporu dobro delo, da ne ugasnemo prej sobne luči, dokler se ne postavimo v Božjo luč. Vsaj malo molimo, preden gremo spat. Dajmo Gospodu priložnost, da nas preseneti in razvname srce. To lahko storimo na primer, da odpremo evangelij in se pustimo čuditi Božji Besedi, da bo Sveto pismo razsvetljevalo naše korake in napravilo naše srce goreče. Lahko pa gledamo na Križanega in se čudimo nad noro Božjo ljubeznijo, ki se nas ne naveliča in ima moč spremeniti naše dneve, jim dati nov smisel, drugačno in nepričakovano luč.

Devica Marija naj nam pomaga ohranjati čuječe srce, da bi sprejeli ta čas milosti, ki nam ga Bog ponuja.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.