Marija Saloma, žena ribiča Zebedeja, je bila mati Jezusovih učencev in apostolov Jakoba (starejšega) in Janeza. Zdelo se ji je, da ima kot mati dveh Jezusovih spremljevalcev pravico reči kakšno dobro besedo zanju. V evangeliju beremo, da je nekoč, ko so šli proti Jeruzalemu in je Jezus napovedal svojo smrt in vstajenje, “stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se priklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila: ‘Reci, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.’ Jezus je njej in njenima sinovoma odgovoril, da njegovo kraljestvo ni kraljestvo gospodovanja in vladanja, temveč služenja. S tem odgovorom je vsem apostolom pa tudi spremljevalkam, med katerimi je bila tudi Saloma, priporočal ponižnost. Saloma zaradi tega ni bila prav nič užaljena, čeprav Jezusovega odgovora morebiti ni popolnoma doumela. Prepričana je bila v Jezusovo božje poslanstvo in je ta na videz trda beseda ni omajala v veri in zvestobi, saj mu je ostala zvesta do konca – do križa na Kalvariji.

Ustvarilo se je prepričanje, da bodo Jezusa vsak čas prepoznali kot Mesija in razglasili za kralja in ta mati bi rada zagotovila privilegirano mesto svojima dvema sinovoma. Vse to je zelo naravno in večno aktualno. Kot je naravna in aktualna reakcija drugih deset apostolov, ki so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Očitno so tudi oni želeli zasesti isti položaj.

Na to legitimno priporočilo se Jezus odzove na zares presenetljiv način in koristno je, da ga poznamo, kajti problem priporočil je tudi danes aktualen. Predstavljajte si, da danes k nekemu političnemu veljaku pride človek, da bi dosegel določen položaj, recimo podsekretarja v vladi ali pa osebnega stražarja. Ta mu našteje vse dolžnosti, ki so povezane s službo, in tveganja, s katerimi se bo moral soočiti; potem pa ga vpraša: Si pripravljen plačati to ceno?. Ta mu odgovori: Sem. In oni nadaljuje: Dobro, ceno boš plačal, toda glede položaja: nanj kar pozabi; ni v moji moči, da ti ga zagotovim. Jezus ju namreč vpraša: Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem?. In onadva, ne da bi prav pomislila, odgovorita: Seveda ga moreva!. On pa sklene:

Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.

Se je šalil? Jih je vlekel za nos? Nikakor, Jezus preprosto razodeva novo lestvico vrednot. Resnični privilegij, častno mesto v njegovem kraljestvu je nekaj drugega: z njim je potrebno deliti njegovo usodo in mu biti blizu, ko je na križu Jezus je imel razlog, da je rekel onima dvema učencema: Ne vesta, kaj prosita. Če bi onadva in njuna mati vedeli, komu bo pripadala čast sedeti na njegovi desnici in levici v njegovem kraljestvu (namreč dvema razbojnikoma, ki sta bila z njim križana), bi se zelo izogibali takšni prošnji.

Dva ambiciozna učenca. Hotela sta sedeti v božjem kraljestvu: eden na desnici, drugi na levici. Torej prva “ministra”. Sta zavrnjena: kelih bosta že pila – kelih trpljenja namreč. Obljube pa nobene. Tudi materi Salomi, ki je za isto prosila, je Kristus jasno povedal, da njegove čaka na zemlji trpljenje. Kaj jih čaka v nebesih pa je stvar Očetova.

 


 Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.