“Kar molitev prosi, post doseže, usmiljenje prejme”, pravi sv. Peter Krizolog, in nadaljuje:

Trije temelji so, bratje, na katerih stoji vera, se dviga pobožnost in sloni krepost: molitev, post in usmiljenje. Kar molitev prosi, doseže post, prejme usmiljenje. Trije temelji so in vendar so eno, ker je v medsebojnem podpiranju zagotovljen njih obstoj.

Duša molitve je post, življenje posta pa je usmiljenje. Nihče naj jih ne skuša razmikati enega od drugega, ker ne prenesejo ločitve. Kdor ima le en temelj ali pa nima vseh treh skupaj, nima ničesar. Zato kdor moli, naj se posti; kdor se posti, pa naj bo usmiljen in naj usliši prosilčevo prošnjo, ker ta pričakuje uslišanje. Kdor si pred prosilcem ne zamaši ušes, mu Bog prisluhne.

Kdor se posti, naj pomisli, kaj se pravi biti lačen. Sočuten naj bo do lačnega človeka, ki se v lakoti sklicuje na Boga. Tisti, ki pričakuje usmiljenja, naj se sam usmili; kdor prosi za milosrčnost, naj jo sam uresničuje; kdor hoče na posodo dobiti, naj posodi. Prosilec je nepošten, ako zahteva to, kar bližnjemu odreka.

Človek, sam sebi bodi merilo usmiljenja: tako, kakor hočeš in kolikor hočeš! Želiš, da bi takoj dosegel usmiljenje? Z isto naglico se ti usmili svojih bližnjih na tak način! Molitev torej, usmiljenje in post naj bodo naš zagovornik in obramba pri Bogu, enoten troglasni zagovor.

Kar smo bili zapravili po malomarnosti, si pridobivajmo nazaj s postom. Žrtvujmo naše duše obenem s postom, saj je to, po prerokovih besedah, naš najodličnejši dar Bogu: Daritev Bogu je skesan duh, skesanega in ponižnega srca, Bog, ne zametuješ.

Človek, podari Bogu svojo dušo in mu daruj svoj post, da bo to čista in živa žrtev, sveto darovanje, hkrati zate in za Boga. Kdor Bogu ne prinese takšne daritve, ne doseže opravičenja. Ni namreč tako velik siromak, da ne bi mogel darovati samega sebe.

Da bo pa Bog sprejel daritve, naj hodi za njimi usmiljenje. Post ne vzklije, če ga ne zaliva usmiljenje, posuši se ob suši usmiljenja. To, kar je za zemljo dež, je usmiljenje za post. Čeprav kdo ob postu neguje srce, mrtvi počutnost, ruje hudobije, seje kreposti, ako ne bo točil voda usmiljenja, ne bo bral sadov.

Če se postiš, pa usiha tvoje usmiljenje, vedi, da usiha tvoja njiva; kar pa seješ v usmiljenju, bo do vrha napolnilo tvojo shrambo. Zato, o človek, glej, da z varčevanjem ne boš izgubljal, zbiraj z razdajanjem. Kar daš revežu, daš sebi, kajti česar ne boš prepustil bližnjemu, tudi sebi ne boš ohranil.

 


Vir: Molitveno bogoslužje Cerkve (Iz govorov sv. Petra Krizologa, škofa, 43. govor)

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.