Papeževa kateheza o ostarelih osebah: Odgovorni ste, da obsodite pokvarjenost
Tudi tokrat je papež Frančišek katehezo namenil obdobju starosti ter v ospredje postavil odgovornost starejših ljudi: skrbeti za mlade generacije in jim pokazati, kaj je zares pomembno. Posvaril je pred pokvarjenostjo, za zgled pa postavil Noeta, ki naredi barko, da bi rešil človeštvo.
Sveti oče je izpostavil, da nove generacije od starejših pričakujejo preroško besedo, ki bo odprla vrata novim perspektivam zunaj brezskrbnega sveta pokvarjenosti. Starejše osebe imajo odgovornost, da obsodite človeško pokvarjenost in način brezskrbnega življenja, za katerega se zdi, da je vse dovoljeno.
Gospod pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. Gospodu je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu. Rekel je torej Gospod: »Izbrisal bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje, ljudi in živino, laznino in ptice neba, kajti žal mi je, da sem jih naredil.« Noe pa je našel milost v Gospodovih očeh. (1 Mz 6,5-8)
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Svetopisemska pripoved – s simboličnim jezikom dobe, v kateri je bila napisana – nam govori o presunljivi stvari: Bog je bil tako zelo žalosten zaradi razširjene hudobije ljudi, ki je postala normalen življenjski slog, da je mislil, da se je zmotil, ko jih je ustvaril, in se je odločil, da jih izbriše. Radikalna rešitev. Lahko bi celo pomenila paradoksalno plat usmiljenja. Nič več ljudi, nič več zgodovine, nič več obsojanja, nič več kazni. In mnogim žrtvam, v naprej obsojenim na sprijenost, nasilje, nepravičnost, bi se za vedno prizaneslo.
Ali se ne zgodi včasih tudi nam – ko nas premaga občutek nemoči pred zlom ali smo demoralizirani zaradi »prerokov nesreče« – da bi bilo boljše, da se ne bi nikoli rodili? Ali moramo dati prav določenim nedavnim teorijam, ki obsojajo človeško vrsto kot evolucijsko škodo za življenje na našem planetu? Vse negativno? Ne.
Dejansko smo pod pritiskom, izpostavljeni nasprotnim si spodbudam, ki nas pustijo zbegane. Na eni strani imamo optimizem večne mladosti, ki ga podžiga izjemen tehnični napredek, ta pa nam orisuje prihodnost, polno najučinkovitejših in od nas pametnejših strojev, ki bodo pozdravili naše bolezni in za nas našli najboljše rešitve, da ne bi umrli – svet robotov. Po drugi strani pa se zdi, da je naša domišljija vedno bolj osredotočena na predstavo o končni katastrofi, ki nas bo izničila. Kar se zgodi z morebitno atomsko vojno. »Dan potem« – če še bomo, dnevi in ljudje – bo treba začeti z ničle. Vse uničiti, da bi začeli z ničle. Seveda ne želim banalizirati teme napredka. A zdi se, da se simbol potopa vse bolj uveljavlja v našem nezavednem. Sedanja pandemija med drugim precej pritiska na našo brezskrbno predstavo o stvareh, ki so pomembne za življenje in njegovo usodo.
V svetopisemski pripovedi, ko gre za rešitev življenja na zemlji pred pokvarjenostjo in potopom, Bog ta podvig zaupa zvestobi najstarejšega med vsemi, »pravičnega« Noeta. Starost bo rešila svet, se sprašujem. V kakšnem smislu? In kako bo starost rešila svet? In kaj je obzorje? Življenje po smrti ali samo preživetje do potopa?
Jezusova beseda, ki prikliče »Noetove dneve«, nam pomaga poglobiti smisel svetopisemske strani, ki smo jo poslušali. Ko Jezus govori o poslednjih časih, pravi: »Kakor je bilo v Noetovih dneh, takó bo tudi v dneh Sina človekovega: jedli so, pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo in je prišel potop ter vse pokončal« (Lk 17,26-27). V bistvu so jesti in piti, ženiti se in možiti normalne stvari in ne zdi se, da gre za primere pokvarjenosti. V čem je tu pokvarjenost? Jezus v resnici naredi poudarek na dejstvu, da ko se ljudje omejijo na uživanje življenja, izgubijo tudi zaznavo pokvarjenosti, ki mrtviči njihovo dostojanstvo in zastrupi smisel. Ko se izgubi dojemanje pokvarjenosti in pokvarjenost postane normalna stvar: vse ima svojo ceno, vse! Kupuje se, prodaja se mnenja, pravna dejanja … to je v poslovnem svetu, v svetu mnogih poklicev, nekaj običajnega. Brezskrbno živijo tudi pokvarjenost, kot da bi bila normalni del človeškega blagostanja. Ko greš po nekem opravku in je ta počasen, ko je proces dela nekoliko počasen, kolikokrat slišimo reči: »Če mi kaj daš, bom to pospešil.« Velikokrat. »Daj mi nekaj, in bom pospešil stvar.« To vsi dobro vemo. Zdi se, da je svet korupcije del človeške normalnosti, kar je slabo. Danes zjutraj sem govoril z gospodom, ki mi je pripovedoval o tem problemu v svoji deželi. Življenjske dobrine se trošijo in uživajo brez skrbi za duhovno kakovost življenja. Vse se izkorišča brez skrbi za življenjski prostor skupnega doma. Ne da bi nas skrbelo za ponižanje in sramotenje, zaradi katerih trpijo mnogi, in niti za zlo, ki zastruplja skupnost. Dokler lahko normalno življenje napolnimo z »blagostanjem«, ne želimo misliti na to, kar ga dela praznega pravičnosti in ljubezni. »Jaz sem vendar dobro! Zakaj moram misliti na probleme, vojne, človeško bedo, revščino, hudobijo? Ne, meni je dobro. Ne zanimajo me drugi.« To je nezavedna misel, ki nas ohranja v stanju pokvarjenosti.
Ali pokvarjenost lahko postane normalnost, se sprašujem? Bratje in sestre, žal lahko. Zrak pokvarjenosti lahko dihamo kot dihamo kisik. In to je normalno! »Če želite, da to naredim hitro, koliko mi boste dali?« To je normalno! Normalno je, a je slaba stvar, ni dobra! Kaj temu odpira pot? Brezskrbnost, ki je usmerjena samo v skrb zase: to je prehod, ki odpre vrata pokvarjenosti, ki potopi življenje vseh. Pokvarjenost ima veliko koristi od te slabe brezskrbnosti. Ko nekdo pravi, vse gre dobro, drugi me ne zanimajo. Ta brezskrbnost omehča naše obrabne mehanizme, zatemni vest in nas – čeprav nevede – naredi za sokrivce. Kajti pokvarjenost ne hodi sama. Oseba ima vedno dva sokrivca. Pokvarjenost se vedno širi, širi.
Ostarelost se nahaja v primernem položaju, da dojame prevaro te normalizacije življenja, obsedenega z uživanjem in brez notranjosti: življenje brez razmišljanja, brez žrtvovanja, brez notranjosti, brez lepote, brez resnice, brez pravičnosti, brez ljubezni. Vse to je pokvarjenost. Posebna občutljivost nas starejših za pozornosti, misli in čustva, ki nas delajo človeške, bi morala ponovno postati poklicanost mnogih. To bo izbira ljubezni starostnikov do novih generacij. Mi bomo sprožili alarm in opozorili: »Bodite previdni, to je pokvarjenost, ki ti ne prinaša ničesar.« Modrost starejših ljudi je danes zelo potrebna za boj proti pokvarjenosti. Nove generacije čakajo od nas starih, od nas starejših preroško besedo, ki bo odprla vrata novim perspektivam zunaj tega brezskrbnega sveta pokvarjenosti in navade pokvarjenih stvari. Božji blagoslov izbere starost za to karizmo, ki je zelo človeška in ki človeči.
Kakšen smisel ima moja starost? Vsak od nas, starih ljudi, se lahko to vpraša. Biti prerok pokvarjenosti in drugim reči: »Ustavite se, po tej poti sem že šel in ne vodi nikamor! Zdaj vam bom povedal svojo izkušnjo.« Mi starostniki moramo biti preroki proti pokvarjenosti, tako kot je bil Noe prerok proti pokvarjenosti svojega časa, saj je bil edini, ki mu je Bog zaupal. Vse vas sprašujem – in tudi sebe: ali je moje srce odprto, da bi bil prerok proti današnji pokvarjenosti? Slabo je, ko ostareli niso dozoreli, in tako postanejo stari z enakimi pokvarjenimi držami kot mladi. Pomislimo na Suzanine sodnike, ki so primer pokvarjene starosti. In mi s takšno starostjo ne bomo mogli biti preroki za mlade generacije.
In Noe je zgled te rodovitne starosti: ni pokvarjena, ampak je rodovitna. Noe ne pridiga, se ne pritožuje, ne obžaluje, ampak skrbi za prihodnost generacije, ki je v nevarnosti. Mi starejši moramo skrbeti za mlade, za otroke, ki so v nevarnosti. Naredi barko, v katero sprejme ljudi in živali. S skrbjo za življenje v vseh njegovih oblikah, Noe izpolni Božjo zapoved, saj ponovi nežno in velikodušno dejanje stvarjenja, ki je v resnici sama misel, ki je navdihnila Božjo zapoved: nov blagoslov, novo stvarjenje (1 Mz 8,15-9,17). Noetova poklicanost ostaja vedno aktualna. Sveti očak mora še vedno posredovati za nas.
In mi, moški in ženske določene starosti – da ne rečem stari, ker se nekateri lahko užalijo – ne pozabimo, da imamo možnost za modrost, da drugim rečemo: »Poglej, ta pot pokvarjenosti ne vodi nikamor.« Biti moramo kot dobro vino, ki na koncu, ko je staro, lahko da dobro in slabo sporočilo.
Danes pozivam vse ljudi določene starosti, da ne rečem stare. Bodite previdni: vi imate odgovornost, da obsodite človeško pokvarjenost, v kateri se živi in v kateri se nadaljuje ta način življenja relativizma, kot da je vse dovoljeno. Pojdimo naprej. Svet potrebuje močne mlade ljudi, ki hodijo naprej, in modre starejše ljudi. Prosimo Gospoda za milost modrosti.
Vir: Vatican News
Foto: Unsplash
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
