Današnji praznik nas povabi k premišljevanju pripovedi o oznanjenju angela Mariji. Nadangel Gabrijel razodene Devici Gospodovo voljo, da bo postala mati njegovega edinorojenega Sina: ‘Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega’ (Lk 1.31-32). Zazrimo se v to preprosto dekle iz Nazareta v trenutku, ko je pripravljena Božjemu sporočilu reči ‘da’ in skušajmo doumeti dva bistvena vidika njene drže, ki je za nas zgled.

Najprej njena vera, njena drža vere, ki je v poslušanju Božje Besede ter prepustiti se tej Besedi s popolno razpoložljivostjo razuma in srca. Marija je angelu odgovorila rekoč: ‘Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!’ (v. 38). S svojim ‘tukaj sem’, polnim vere, Marija ne ve, na katere poti se bo podala, katere bolečine bo morala prenašati, s katerimi tveganji se soočiti. Zaveda pa se, da je Gospod tisti, ki jo prosi. Ona mu popolnoma zaupa in se izroči njegovi ljubezni. To je Marijina vera.

Naslednji vidik Kristusove Matere je sposobnost prepoznati Božji čas. Marija je namreč tista, ki je omogočila učlovečenje Božjega Sina, ‘v skladu z razodetjem skrivnosti, ki je bila zamolčana skozi večne čase’. Učlovečenje Besede je omogočila ravno s svojim ponižnim in pogumnim ‘da’. Marija nas uči, kako prepoznati ugoden trenutek, ko Jezus pride v naše življenje in prosi za takojšen in velikodušen odgovor. Skrivnost Jezusovega rojstva, ki se je zgodovinsko zgodil pred več kot dva tisoč leti, se namreč udejanja kot duhoven dogodek v bogoslužju ‘danes’. Beseda, ki je dobila bivališče v Marijinem deviškem telesu, med obhajanjem praznika ponovno pride trkati na srce vsakega kristjana. Vsak od nas je poklican odgovoriti, kakor Marija, z osebnim in iskrenim ‘da’ in se popolnoma dati na razpolago Bogu in njegovemu usmiljenju, njegovi ljubezni. Kolikokrat Jezus pride v naše življenje, kolikokrat nam pošlje angela in kolikokrat se mi tega ne zavedamo, ker smo zaverovani vase, v svoje misli, zaposleni ter se ne zavemo, da je On prišel in trka na vrata našega srca, prosi za gostoljubnost, prosi za ‘da’, kakor za tisti Marijin.

Ko mi v svojem srcu čutimo: ‘Želim biti boljši, boljša… Obžaloval sem to, kar sem storil..’, je ravno Gospod, ki trka in ti da to čutiti, torej to voljo biti boljši, hotenje biti drugim, Bogu bolj blizu… Če to čutiš, ustavi se! V tem je Gospod! Pojdi molit, morda k spovedi očistit malo to ‘godljo’. To ti bo dobro delo. Dobro si zapomni: če čutiš voljo po poboljšanju, potem je to On, ki trka. Ne dopusti, da gre mimo!

Ob Mariji pa je tudi tiha navzočnost sv. Jožefa. Marijin in Jožefov zgled je za vse nas povabilo, da s popolno odprtostjo duše sprejmemo Jezusa, ki je iz ljubezni postal naš brat. Prihaja, da prinese na zemljo dar miru. Dragoceni dar je mir in Kristus je naš resnični mir. Kristus trka na naša srca, da nam podari mir, mir duše. Odprimo vrata Kristusu!

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.