Sobota, 26. marec: Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar

Ali sta bila ta dva človeka, ki sta hkrati prišla v tempelj molit in prav tako odšla na svoj dom, zares dva? Ali pa je Jezus s to priliko želel nagovoriti dva dela naše osebnosti?

Če priliko o farizeju in cestninarju razumemo dobesedno, kar navadno tudi počnemo, je stvar jasna: farizej, tako rekoč, poklicni molivec, se pred Bogom hvali, stoji spredaj, se povišuje nad drugimi in na koncu naleti na gluha božja ušesa. Cestninar, javni grešnik, po poklicu mitničar ali carinik, se drži zadaj, nekje v kotu, se trka na prsi in obžaluje svoje zavoženo življenje. Njegova molitev naleti pri Bogu na prizanesljiva in odpuščajoča ušesa: »Ta je šel opravičen domov, oni pa ne!«

Kaj je pravi problem “pravičnega“ farizeja? To, da so vsi ljudje zanj roparji, krivičniki in prešuštniki (razen njega samega, seveda). Ima popačen pogled na svet, pogled, ki ga človeku vsiljuje hudi duh. Tak človek nenehno kritizira in se pritožuje nad drugimi, zanj so vsi slabi, v nikomur ne vidi nič dobrega, vedno zna povedati, v čem so ljudje slabi. Tak človek je obupal nad soljudmi. Zanj je kozarec vedno na pol prazen, to je pesimist.

Pesimist okoli sebe seje obup, jemlje ljudem pogum in življenjsko energijo. Je človek z veliko luknjo v sebi, ki je nič ne more napolniti. Lahko bi mu jo napolnil Bog, če bi tak človek bil sposoben Boga sprejeti, a ga ni. Namreč, ker so za pesimista vsi slabi in pokvarjeni, je samo on dovolj pameten, pobožen in pravičen na vsem svetu. No, tako si misli. Zato pa je nesposoben ponižnosti in posledično božjega opravičenja.

Kako takemu človeku pomagati? Celo Jezus tega ni povedal. Žal “ta človek ni odšel opravičen na svoj dom,“ je vse, kar izvemo.

Rešitev je prav v tem, česar ta človek ni zmožen – v ponižnosti. Da bi se ponižal ali drugače povedano, da bi mnenje o sebi nekoliko znižal in mnenje o drugih nekoliko zvišal. Da bi znal videti realno sliko – da smo vsi sicer grešni, a da smo vsi zmožni tudi dobrega. Če pa ne zmore ostati pri realnem pogledu in mora iti v skrajnosti, pa naj postane vsaj optimist. Takrat bodo vsi zanj čudoviti, kot so za Boga. Bog je pač neomajen in večen optimist.

Farizej pri molitvi govori samemu sebi oziroma svojemu ogledalu, cestninar pa ne, saj se sebe sramuje. Svojo bolečino izroča drugemu, Bogu. Ta del odgovarja resničnim okoliščinam našega človeškega življenja, naši krhkosti. Nobenemu, prav nobenemu človeku ni prihranjena ta bivanjska ranljivost. Cestninarjev delež pripada bistvu, resnici, Bogu. Jezus je zato prišel iskat, kar je izgubljeno, slabotno, zavrženo. Tako Bog išče tudi nas; po tem, kar je v nas krhko, ranljivo, slabotno, cestninarjevo, pomoči potrebno.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.