Torek, 22. marec: Odpustim do sedemkrat?

Odpuščanje je nekaj resnega, za človeka zelo težkega, če že ne nemogočega. O njem ne moremo govoriti lahkotno, ne da bi se sploh zavedali tega, kar se zahteva od užaljenega človeka, od katerega pričakujemo, da bo odpustil. Skupaj z zapovedjo odpuščanja je potrebno človeka spodbuditi, zakaj naj to stori.

»Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

To so najbolj herojske besede, ki so bile kadar koli izrečene na zemlji. Oni so besneli proti njemu, trgali so mu meso, on pa pravi: »Oče, odpústi jim.« Ne le, da jim odpušča, ampak jih tudi opravičuje. S tem nam Jezus ni dal le veličastnega zgleda odpuščanja, ampak nam je zaslužil tudi milost odpuščanja. Priskrbel nam je novo moč in sposobnost, ki ne prihaja od narave, ampak iz vere.

Prav to razlikuje krščansko vero od vsake druge vere.

Morda bo kdo rekel: ali ni odpuščati sedemdesetkrat sedemkrat pravzaprav spodbujanje nepravičnosti in odpiranje proste poti nasilnosti? Nikakor, krščansko odpuščanje ne izključuje, da človek v določenih primerih naznani človeka in ga izroči roki pravice, predvsem takrat, ko so v igri tudi interesi drugih.

Toda ne gre le za velika odpuščanja ob tragičnih primerih; gre tudi za vsakodnevno odpuščanje: v življenju zakoncev, pri delu, med sorodniki, med prijatelji, kolegi, znanci.

Mnogi pravijo: rad bi odpustil, pa ne zmorem. Ne zmorem pozabiti; takoj ko vidim tega človeka, mi zavre kri. Tem ljudem pravim: ne vznemirjaj se zaradi tega, kar občutiš. Normalno je, da se narava odziva na svoj način. Ni pomembno to, kar občutiš, ampak to, kar hočeš. Če hočeš odpustiti, če to želiš, si že odpustil. Moči za odpuščanje ne zajemaj v samem sebi, ampak v Kristusu.

Kljub vsemu pa moramo biti pozorni, da ne bi padli v zanko. Tudi v odpuščanju se skriva tveganje. To je v tem, da si oblikujemo prepričanje, da moramo vedno mi drugim kakšno stvar odpustiti. Nevarnost tiči v prepričanju, da smo vedno mi, ki odpuščamo, nikoli pa ne potrebujemo odpuščanja. Če bi dobro premislili, bi pogosto, ko rečemo: »Odpuščam ti!«, morali spremeniti držo in besede in bi rekli človeku, ki stoji pred nami: »Odpusti mi!« Zavedali bi se, da imamo tudi mi stvari, ki nam jih mora drugi odpustiti. Pomembnejše od odpuščanja je prositi odpuščanja.

Jezus je povzel ves svoj nauk o odpuščanju s kratkimi besedami, ki jih je vključil v molitev očenaša, da bi se tega pogosto spominjali: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Potrudimo se in odpustimo onemu, ki nas je užalil. Sicer vsakokrat, ko ponavljamo te besede, sami sebi izrekamo lastno obsodbo.

 

---

 Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.