»Znotraj Vatikana«: Kongregacija za posvečeno življenje
V okviru rubrike »Znotraj Vatikana« predstavljamo Kongregacijo za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. O zgodovini, ciljih, poslanstvu in delovanju tega dikasterija je spregovoril njegov prefekt, kardinal João Braz de Aviz.
Situacija posvečenega življenja danes
Najprej je odgovoril na vprašanje, kakšna je situacija posvečenega življenja danes, glede na kulturni kontekst, ki je vedno bolj sekulariziran in v katerem se težko razume vrednoto celostnih ter dokončnih odločitev. Dejal je, da je nemogoče podati enoznačno oceno, saj gre za stvarnosti, ki so po svetu med seboj zelo različne. »V nekaterih družbah in kulturah se zdi, da zaradi sekularizacije življenje, ki je za vedno podarjeno drugim in Gospodu, izgublja svoj pomen; vendar pa je tudi res, da obstajajo kulture in družbe, v katerih sta vrednoti občestva in dokončnosti še vedno pomembni. Obstaja veliko odtenkov in jih je zaradi mobilnosti posvečenih oseb z ene celine na drugo vedno več. V splošnem lahko rečemo, da prevladuje pogled upanja in podelitve, saj veliko posvečenih oseb z veseljem živi svojo poklicanost.« Ob tem je kardinal Braz de Aviz dodal, da je pontifikat papeža Frančiška in predvsem dejstvo, da sveti oče prihaja iz vrst redovnikov, spodbudilo novo zavest in odprtost tudi v sekulariziranih okoljih, v katerih živijo številne posvečene osebe. V mnogih izmed teh kontekstov se po njegovih besedah posvečeno življenje kaže kot resnično preroško.
Prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja je nato predstavil strukturo in delo dikasterija. Razdeljen je na pet uradov, saj je Kongregacija odgovorna za različne oblike posvečenega življenja. Glede na to, da je največje število posvečenih oseb redovnikov, sta dva urada namenjena izključno redovnikom in redovnicam: področju vodstva in discipline. Tretji urad se posveča ženskim kontemplativnim redovom, četrti pa združuje druge oblike posvečenega življenja: družbe apostolskega življenja, svetne inštitute, red devic (ordo virginum), tako imenovane nove ustanove, glede katerih še nimamo teološke in pravne jasnosti, ter puščavnike. Poleg tega pa obstaja še urad, ki se ukvarja s tematikami, povezanimi s posvečenim življenjem v splošnem, ne s posameznimi ustanovami. Iz tega razloga se tudi povezuje s konferencami višjih redovnih predstojnikov in predstojnic ter s škofovskimi konferencami.
40 zaposlenih, izraz univerzalnosti posvečenega življenja
Zaposleni na dikasteriju, ki jih je okoli štirideset, so izraz univerzalnosti posvečenega življenja – tako glede krajev izvora kot tudi poklicanosti (redovništvo, svetni inštitut, red devic). Vsak izmed njih opravlja svojo zadolžitev, vendar pa je veliko medsebojnega sodelovanja: tako zaradi tematik, ki pogosto zadevajo več uradov, kot tudi zaradi jezika. Prevode dokumentov, ki jih prejmejo ali pošiljajo, pripravijo zaposleni sami, tako da seveda ni mogoče, da bi imel vsak urad po enega zaposlenega za vsakega izmed jezikov.
Kardinal prefekt je zatem dejal, da sta, dokler je bilo mogoče potovati, z nadškofom tajnikom obiskala veliko držav, da bi ponesla papežev glas kar najbližje posvečenim osebam vsega sveta. Od leta posvečenega življenja, ki se je pričelo konec novembra 2014, so organizirali različne mednarodne konference in simpozije na teme, povezane s posvečenim življenjem. Prav tako so objavili več publikacij, ki so prevedene v glavne jezike, nadaljujejo pa tudi z izdajanjem revije Sequela Christi, ki izhaja dvakrat letno. Dikasterij je še naprej dejaven na področju formacije: organizira dvoletno izobraževanje Studium oz. Interdisciplinarno šolo o cerkvenem nauku in pravu s področja posvečenega življenja. Le-ta je dve leti v poletnem času potekala tudi v angleškem jeziku za študente iz Kenije. Od letos dalje pa potekajo predavanja na daljavo, tako da se jih je lahko udeležilo tudi sto študentov iz Afrike, ki so spremljali program v angleškem jeziku.
Ali sta karizma in denar združljiva?
Kardinal Braz de Aviz je nato odgovoril na vprašanje, če je mogoče, da sta karizma in denar združljiva: po njegovih besedah to ni le mogoče, ampak potrebno. Gre za enega izmed večjih izzivov posvečenega življenja v današnjem svetu. Vsaka karizma se utelesi v določenem obdobju in se izraža z odločitvami, dejanji ter apostolati, zato je tesno povezana z življenjem in tako z ekonomskim področjem. Za življenje in delovanje so potrebna sredstva, tudi ekonomska. Dikasterij je močno poudaril, da se karizme ne sme enačiti z apostolati. Če je res, da se karizma prenaša v življenje in da se življenje spreminja, potem se lahko spreminjajo tudi apostolati: če se ustanova ne zna prilagoditi tem spremembam, tvega, da se bo osredotočila le na ekonomski vidik, tj. na sredstva, ki so potrebna za ohranjanje apostolatov. Videli smo, da se lahko zgodi, da zato, da bi rešili apostolate, mnogi člani izgubijo svoj poklic in je tako ogrožena karizma sama. Kot pogosto pravi papež Frančišek, mora ekonomija služiti in ne vladati. Ekonomija mora biti v službi poslanstva in karizme. Zato mora ekonomska razsežnost postati del formacije vsake posvečene osebe, redovnika, redovnice, ne le ekonomov: potrebno je dobro razumevanje ekonomskega pojava, pa tudi formacija, ki zagotavlja kompetentnost. Kongregacija za posvečeno življenje je vedno poudarjala predvsem evangeljski pomen apostolatov, nato pa še njihovo karizmatično, osebno in ekonomsko trajnost. Kot je dejal kardinal Braz de Aviz, dikasterij vse pogosteje spominja, da je treba k temu vprašanju pristopati pripravljeni ter uporabljati sredstva in usposobljene ljudi, ne pa se posluževati t.i. »ekonomije po domače«. Kongregacija je leta 2018 objavila dokument z naslovom Ekonomija v službi karizme in poslanstva, v katerem so podane natančne smernice glede ekonomije in posvečenega življenja.
Zapustitev posvečenega življenja
V nadaljevanju pogovora je prefekt spregovoril o pojavu zapustitve posvečenega življenja, kar je papež Frančišek označil za »krvavitev, ki slabi posvečeno življenje in samo življenje Cerkve«. O tej temi dikasterij razmišlja že nekaj časa. Leta 2020 je izšel dokument z naslovom Dar zvestobe in veselje vztrajanja, ki je sad plenarnega zasedanja, ki je potekalo januarja 2017. Od tedaj so ta pojav obravnavali kot celoto in ugotovili, da zanj obstajajo različni razlogi: lahko se ne prepozna, da oseba ni imela poklica; pomanjkanje formacije, zlasti na čustveni in skupnostni ravni; globok razkorak med začetno in stalno formacijo; življenje skupnosti, ki ne krepi pripadnosti, ampak jo slabi; pomanjkanje vere in globoke duhovnosti; služba vodstva, ki ni živeta na evangeljski način; nezmožnost spremljanja in slaba formacija formatorjev ali preprosto improvizacija; neke vrste sekularizacija, ki je prisotna v nekaterih ustanovah in skupnostih. Kot je dejal kardinal Braz de Aviz, receptov za rešitev tega položaja nimajo, so pa nakazali poti, v središču katerih je hoja za Gospodom ter posledično osredotočenost na Boga. Hkrati tudi menijo, da sta zaradi izstopov potrebna temeljit pregled procesov formacije ter natančnejše razločevanje poklicanosti.
Vir: Vatican News
Foto: Vatican News
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
