Kateheza med splošno avdienco v sredo, 23. marca 2022, ki je potekala v vatikanski dvorani Pavla VI., je govorila o posredovanju življenjskih izkušenj in vere ostarelih oseb mlajšim generacijam. Gre za posredovanje bogate dediščine in pomembno pričevanje vere, ki mora potekati v narečju, v domačem pogovornem jeziku.

Pogovor v družini, med starimi starši in vnuki, je zelo pomemben. Papež Frančišek je spomnil na svojega dedka, ki ga je s pripovedovanjem o vojni leta 1914 naučil sovražiti vojno. Poudaril je, da je življenjske zgodbe treba spremeniti v pričevanje, ki mora biti pošteno, ter opozoril, da ni poštena ideologija, ki zgodovino prikroji lastnim shemam, ne propaganda, ki zgodovino prilagaja za promocijo svoje skupine.

 

In Gospod je rekel Mojzesu: »To je dežela, za katero sem prisegel Abrahamu, Izaku in Jakobu, ko sem rekel: ›Tvojemu zarodu jo dam.‹ Dal sem ti, da jo na svoje oči vidiš, vanjo pa ne pojdeš.« In tam v moábski deželi je Mojzes, služabnik Gospodov, po Gospodovem ukazu umrl. Mojzes pa je imel, ko je umrl, sto dvajset let; oko mu ni otemnelo in moč ga ni zapustila. Nunov sin Józue pa je bil napolnjen z duhom modrosti, kajti Mojzes je položil roke nanj. In Izraelovi sinovi so ga poslušali in delali, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu.« 5 Mz 34,4-5.7.9

 

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V Svetem pismu se pred pripovedjo o smrti starca Mojzesa nahaja njegova duhovna oporoka, imenovana »Mojzesova pesem«. Ta pesem je predvsem čudovita izpoved vere: »Zakaj oznanjal bom Gospodovo ime; priznajte veličino našemu Bogu! Skala je, popolno je njegovo delo, zakaj vsa njegova pota so prava; zvest Bog je in v njem ni krivice, pravičen je in iskren« (5 Mz 32,3-4). A prav tako je spomin na zgodovino, živeto z Bogom, na dogodke ljudstva, ki jih je od začetka oblikovala vera v Boga Abrahama, Izaka in Jakoba. Mojzes se torej spominja tudi bridkosti in razočaranj samega Boga: Njegove zvestobe, ki je nenehno na preizkušnji zaradi nezvestobe njegovega ljudstva. Zvesti Bog in odgovor nezvestega ljudstva. Kakor da bi ljudstvo hotelo postaviti na preizkušnjo zvestobo Boga. On vedno ostane zvest, blizu svojemu ljudstvu. To je središče Mojzesove pesmi: Božja zvestoba, ki nas spremlja vse življenje.

Ko Mojzes izreče to izpoved vere, se nahaja na pragu obljubljene dežele in tudi na pragu svojega slovesa od življenja. Bil je star sto dvajset let, a »njegove oči niso ugasnile« (5 Mz 34,7). Zmožnost videti, zares videti, tudi simbolično videti, kakor starejši, ki znajo videti stvari, globlji pomen stvari. Vitalnost njegovega pogleda je dragocen dar. Omogoča mu posredovati dediščino njegove dolge izkušnje življenja in vere s potrebno bistrino. Mojzes vidi zgodovino in jo posreduje. Starejši vidijo zgodovino in jo posredujejo.

Starost, ki je deležna te bistrine, je dragoceni dar za generacijo, ki sledi. Osebno in neposredno poslušanje pripovedi o veri, ki se jo je živelo z vsemi njenimi vzponi in padci, je nenadomestljivo. Brati o njej v knjigah, gledati jo v filmih, brskati o njej po internetu, četudi je koristno, ne bo nikoli ista stvar. To posredovanje – ki je pravo in resnično izročilo, konkretno posredovanje starejšega mlademu – danes zelo in vedno bolj manjka novim generacijam. Zakaj? Ker ta nova civilizacija misli, da so stari odpadni material, ostareli so odvrženi. To je nasilnost. Tako ne gre. Neposredno pripovedovanje ene osebe drugi osebi vsebuje tone in načine komuniciranja, ki ga ne more nadomestiti nobeno drugo sredstvo. Ostarela oseba, ki dolgo živi, in prejme dar bistrega in gorečega pričevanja o svoji zgodovini, je nenadomestljiv blagoslov. Ali znamo prepoznati in spoštovati ta dar starejših? Ali posredovanje življenja in življenjskega smisla sledi tej poti poslušanja starejših?

O tem lahko jaz sam pričujem. Sovraštva in jeze do vojne sem se naučil od svojega dedka, ki se je leta 1914 boril na reki Piavi. On mi je posredoval to jezo do vojne, saj mi je pripovedoval o trpljenju vojne. Tega se ne naučimo ne v knjigah ne drugje. Naučimo se s posredovanjem starih staršev vnukom. In to je nenadomestljivo. Posredovanje življenjskih izkušenj starih staršev vnukom. Danes žal tega ni in mislimo, da so stari starši odpadni material. Ne, niso, so živi material ljudstva. Mladi in otroci morajo poslušati stare starše.

V naši kulturi, ki je »politično korektna«, je ta pot na različne načine ovirana: v družini, družbi in sami krščanski skupnosti. Nekateri celo predlagajo odpravo nauka zgodovine kot neke površinske informacije o ne več aktualnem svetu, kar pa odstranjuje vire za poznavanje sedanjosti. Kakor da bi se rodili včeraj.

Posredovanju vere pa po drugi strani pogosto manjka lastna gorečnost »živete zgodovine«. Posredovati vero ne pomeni govoriti »bla bla bla«. Pomeni povedati izkušnjo vere. Ali je torej težko pritegniti k izbiri ljubezni za vedno, zvestobi dani besedi, vztrajnosti v predanosti, sočutju do ranjenih in razočaranih obrazov? Seveda je življenjske zgodbe treba spremeniti v pričevanje, pričevanje pa mora biti pošteno. Zagotovo ni poštena ideologija, ki zgodovino prikroji lastnim shemam; ni poštena propaganda, ki zgodovino prilagaja za promocijo svoje skupine; ni pošteno iz zgodovine narediti sodišče, kjer se obsoja vso preteklost in se odvrača od vsake prihodnosti. Biti pošten in pripovedovati o zgodovini, kakršna je. O njej pa lahko dobro pripoveduje samo, kdor jo je živel. Zato je zelo pomembno poslušati ostarele, poslušati stare starše: da bi se otroci z njimi pogovarjali.

Evangeliji iskreno pripovedujejo o blagoslovljeni zgodovini Jezusa, ne da bi skrivali napake, nesporazume in celo izdajstva učencev. To je zgodovina, je resnica, to je pričevanje. To je dar spomina, ki ga »stari« v Cerkvi od začetka posredujejo, ko ga »iz roke v roko« predajajo naslednji generaciji. Dobro bo, če se vprašamo: kako zelo cenimo ta način posredovanja vere, prenašanje pričevanja med ostarelimi v skupnosti in mladimi, ki se odpirajo za prihodnost?

Tukaj mi pride na misel nekaj, kar sem že večkrat povedal in bi želel ponoviti. Kako se posreduje vera? »Tukaj imaš knjigo in se uči.« Ne. Tako se ne more posredovati vere. Vera se posreduje v narečju, to pomeni v domačem pogovornem jeziku, med starimi starši in vnuki, med starši in otroki. Vera se vedno posreduje v narečju, v tistem domačem in izkušenjskem narečju. Zato je zelo pomemben pogovor v družini, pogovarjanje otrok s starimi starši, ki imajo modrost vere.

Včasih razmišljam o tej nenavadni anomaliji. Katekizem o krščanskem uvajanju danes velikodušno zajema iz Božje besede in posreduje natančne informacije o dogmah, morali vere in zakramentih. Pogosto pa manjka poznavanje Cerkve, ki izvira iz poslušanja in pričevanja resnične zgodovine vere in življenja cerkvene skupnosti od začetka do naših dni. Kot otroci se pri katehezi učimo o Božji besedi, a kot mladi se o Cerkvi učimo v šolskih klopeh in po medijih globalnega informiranja.

Pripovedovanje zgodovine vere bi moralo biti kot Mojzesova pesem, kot pričevanje evangelija in Apostolskih del. Oziroma kot zgodba, ki zna ganljivo obuditi Božje blagoslove in pošteno naše pomanjkljivosti. Lepo bi bilo, če bi kateheze od začetka vključevale navado, da bi v izkušnjah ostarelih oseb prisluhnili bistri izpovedi o od Boga prejetih blagoslovov, ki jih moramo varovati, in o zvestem pričevanju o lastni pomanjkljivi zvestobi, ki jo moramo popraviti. Starejši vstopijo v obljubljeno deželo, ki jo Bog želi za vsako generacijo, ko mlade lepo uvedejo v svoje pričevanje in jim posredujejo zgodbo vere, vere v narečju, tistem znanem narečju, narečju starejših. Tako bodo stari in mladi pod vodstvom Gospoda Jezusa skupaj vstopili v kraljestvo življenja in ljubezni. Toda vsi skupaj. Vsi v družini, s tem velikim zakladom, kar je vera, posredovana v narečju. Hvala.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.