»Dragi bratje in sestre, voščim lepo nedeljo, dober dan! Evangelij bogoslužja današnje nedelje pripoveduje tako imenovano priliko o izgubljenem sinu (prim. Lk 15,11-32).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 4. postno nedeljo.

Vodi nas do srca Boga, ki vedno s sočutjem in nežnostjo odpušča. Bog vedno odpušča, mi se utrudimo prositi ga odpuščanja, toda On vedno odpušča. Pove nam, da je Bog Oče, ki ne samo, da ponovno sprejme, ampak se veseli in pripravi praznovanje za svojega sina, ki se je vrnil domov, potem ko je zapravil vse imetje. Mi smo ta sin in smo ganjeni ob misli, kako nas Oče vedno ima rad in nas čaka.

V isti priliki pa je tudi starejši sin, ki je zaradi takšnega Očeta zapadel v krizo. To lahko potegne v krizo tudi nas. Saj je v nas tudi ta sin, vsaj delno smo skušani, da mu damo prav. Vedno je namreč izpolnil svojo dolžnost, ni šel od doma, a se razburi, ko vidi Očeta, da objame brata, ki se je zelo slabo vedel. Ugovarja in pravi: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, medtem ko za tega tvojega sina si pripravil celo praznovanje (vv. 29-30). »Ne razumem te«, je ogorčenje starejšega sina.

Iz teh besed se vidi problem starejšega sina. Njegov odnos do očeta temelji samo na izpolnjevanju zapovedi, na čutu za dolžnost. To je lahko tudi naša težava z Bogom, če izgubimo izpred oči, da je Oče in začnemo živeti oddaljeno vero, ki jo sestavljajo prepovedi in dolžnosti. Posledica te oddaljenosti in togosti pa se izraža do bližnjega, ki ga ne vidimo več kot brata. V priliki dejansko starejši sin Očetu ne reče »moj brat«, ne, pravi: »tvoj sin«, kot da bi rekel: »Ni moj brat«. In končno sedaj on tvega, da ostane zunaj doma. Besedilo namreč pravi, da »ni hotel vstopiti« (v. 28).

Ko Oče vidi to, ga prosi: »›Otrok, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje« (v. 31). Skuša mu razložiti, da je zanj vsak otrok vse njegovo življenje. To zelo dobro vedo starši, ki se zelo približajo k čutenju Boga. Lepo je to, kar pravi oče v nekem romanu: »Ko sem postal oče, sem razumel Boga« (H. de Balzac, Oče Goriot, Milano 2004, 112). Na tej točki prilike odpre Oče srce starejšemu sinu in izrazi dve potrebi, ki nista zapovedi temveč nuja srca. Tako pravi: »Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel« (v. 32). Poglejmo se, če imamo tudi mi v srcu ti dve Očetovi potrebi: poveseliti in vzradostiti se.

Najprej poveseliti se, torej pokazati tistemu, ki se je pokesal ali pa je na tej poti, tistemu, ki je v krizi ali je daleč, pokazati svojo bližino. Zakaj je potrebno to storiti? To mu bo pomagalo iti onkraj strahu in obupanosti, ki se lahko pojavita ob spominu na lastne napake. Tistega, ki je pogrešil, ga pogosto graja njegovo srce. Razdalja, ravnodušnost in ostre besede pri tem ne pomagajo. Zato mu je, po Očetovo, potrebno ponuditi topel sprejem, ki opogumi, da gre naprej. »Toda oče, ta jih je toliko storil…« »Topel sprejem!« Mi naredimo tako? Iščemo tistega, ki se je oddaljil in se želimo poveseliti z njim? Koliko dobrega lahko stori odprto srce, pravo poslušanje, iskren nasmeh. Poveseliti se torej, ne pa mu dati čutiti neugodje. Oče bi lahko rekel: Že v redu sin, vrni se domov, vrni se na delo, pojdi v svojo sobo, pripravi se za delo. To bi bilo lepo odpuščanje. Toda ne! Bog ne odpusti, ne da bi pripravil praznovanje. Oče namreč pripravi praznovanje zaradi veselja, ki ga ima, ker se je vrnil sin.

In zatem, po Očetovo, se je potrebno razveseliti. Kdor ima srce naravnano na Boga, ko vidi kesanje neke osebe, pa naj so bile še tako težke njene napake, se tega razveseli. Ne ostane osredotočen na napake, ne kaže s prstom na zlo, temveč se veseli zaradi dobrega, saj je dobro drugega tudi moje dobro! In mi, zmoremo druge gledati na takšen način?

Dovolil si bom povedati izmišljeno zgodbo, ki pa dobro pokaže očetovo srce. Pred tremi, štirimi leti je bila pop opera na temo o izgubljenem sinu. Vse se je odvilo in na koncu, ko se je ta sin odločil, da se bo vrnil k očetu, to pove prijatelju in mu reče: »Veš bojim se, da me bo oče zavrnil in mi ne bo odpustil«. Prijatelj mu je svetoval: »Pošlji pisemce svojemu očetu in mu reci: »Oče, kesam se, hočem se vrniti domov, a nisem prepričan, če boš ti zadovoljen s tem. Če me hočeš sprejeti, prosim te, daj bel robec na tisto okno.« Odpravil se je na pot in ko je bil blizu doma, ko je prišel izza ovinka domače hiše, kaj je videl? Ni videl enega robca, ampak polno belih robcev na vseh oknih. Tako nas Oče sprejema v polnosti in z veseljem. Takšen je naš Bog. Se zaradi drugih znamo veseliti?

Devica Marija naj nas pouči, kako sprejeti Božje usmiljenje, da bo postalo luč, v kateri gledati našega bližnjega.

 


Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.