Kateheza med današnjo splošno avdienco je v ospredje postavila Simeona in Ano, dva ostarela človeka, ki čakata, da bi videla Gospoda, in sta ga tudi sposobna prepoznati. Papež Frančišek je spregovoril o njuni duhovni občutljivosti ter dejal, da danes potrebujemo starost, ki je obdarjena z živimi duhovnimi čuti in sposobna prepoznati Božja znamenja. Samo starost, ki je duhovno živa in zrela, lahko ponižno in silovito pričuje ter tako postane verodostojna in zgledna za vse.

Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev.« Lk 2,25-30

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Na naši poti katehez o starosti si danes oglejmo nežno sliko, ki jo je naslikal evangelist Luka in ki prikazuje dve starejši osebi, Simeona in Ano. Preden se poslovita od tega sveta, je razlog njunega življenja to, da čakata na Božji obisk. Čakala sta, da ju pride obiskat Bog, torej Jezus. Simeon po razodetju Svetega Duha ve, da ne bo umrl, preden ne vidi Mesije. Ana vsak dan obiskuje svetišče in se posveča svojemu služenju. Oba prepoznata navzočnost Gospoda v otroku Jezusu, ki njuno dolgo čakanje napolni s tolažbo in razvedri njuno slovo od življenja. To je prizor srečanja z Jezusom in prizor slovesa.

Kaj se lahko naučimo od teh dveh starostnikov, ki sta polna duhovne vitalnosti?

Naučimo se, da zvestoba pričakovanja izostri čute. Navsezadnje, kot vemo, Sveti Duh počne ravno to: razsvetljuje čute. V starodavni hvalnici Veni Creator Spiritus (Pridi, stvarnik, Sveti Duh), rečemo: »Accende lumen sensibus«, prižgi luč za čute, razsvetli naše čute. Duh je sposoben narediti to: izostri čute duše kljub omejitvam in ranam telesnih čutov. Starost na tak ali drugačen način oslabi občutljivost telesa, eden je bolj slep, drugi bolj gluh … Pa vendar starost, ki se je urila v pričakovanju Božjega obiska, ne bo zamudila njegovega prihoda, ampak bo še bolj pripravljena, da ga sprejme. Bolj bo občutljiva, da sprejme Gospoda, ko bo šel mimo. Spomnimo, da je kristjanova drža biti pozoren na Gospodove obiske, saj Gospod prihaja v naše življenje z navdihi, povabili, naj bomo boljši. Sveti Duh pripravlja čute, da bi razumeli, kdaj nas Gospod obiskuje, kot je to storil pri Simeonu in Ani.

Danes bolj kot kdajkoli potrebujemo ravno to: potrebujemo starost, ki je obdarjena z živimi duhovnimi čuti in sposobna prepoznati Božja znamenja, še več, znamenje Boga, kar je Jezus. To je znamenje, ki nam povzroči krizo. Jezus nas vedno spravi v krizo, saj je »znamenje protislovja« (prim. Lk 2,34), vendar pa nas napolnjuje z veseljem. Ni nujno, da ti kriza prinese žalost; biti v krizi in služiti Gospodu velikokrat daje mir in veselje. Anestezija duhovnih čutov, ob vznemirjenosti in omamljenosti telesnih čutov, je sindrom, razširjen v družbi, ki goji iluzijo večne mladosti. Njegova najnevarnejša poteza pa je, da je večinoma nezaveden. Človek se ne zaveda, da je anesteziran. In to se dogaja. Vedno se je dogajalo in dogaja se v našem času. Anestezirani čuti, ne da bi razumeli, kaj se dogaja. Notranji čuti, čuti Duha, za razumevanje Božje prisotnosti ali navzočnosti hudega so anestezirani, ne razločujejo.

Ko izgubiš občutek dotika ali okusa, se tega takoj zaveš. A izgubo občutljivosti duše lahko dolgo zanemarjaš in živiš brez zavedanja, da si izgubil občutljivost duše. Ne gre samo za misel o Bogu ali religiji. Neobčutljivost duhovnih čutov se nanaša na sočutje in usmiljenje, sram in obžalovanje, zvestobo in predanost, nežnost in čast, samo odgovornost in stisko drugega. Zanimivo je, da zaradi neobčutljivosti ne razumeš sočutja, ne razumeš usmiljenja, nimaš sramu ali obžalovanja, da si naredil kaj slabega. Anestezirani duhovni čuti vse pomešajo in človek duhovno ne čuti teh stvari. In starost tako rekoč postane prva žrtev te izgube občutljivosti. V družbi, ki uveljavlja predvsem občutljivost za užitek, se zmanjša pozornost do šibkih in prevlada tekmovalnost zmagovalcev. Tako se izgubi občutljivost. Seveda je retorika vključevanja obvezna formula vsakega politično korektnega govora. Vendar pa ne vnaša dejanskega popravka v prakse normalnega sobivanja: s težavo daje rast kulturi družbene nežnosti. Duh človeškega bratstva – za katerega se mi je zdelo, da ga je treba odločno poudariti – je kot odvrženo oblačilo, ki se ga lahko občuduje, vendar … v muzeju. Izgubi se človeška občutljivost, tisti vzgibi duha, ki nas naredijo človeške.

Res je, da v resničnem življenju lahko z ganjeno hvaležnostjo opazujemo mnoge mlade, ki so sposobni v celoti spoštovati to bratstvo. A ravno tu je težava: obstaja vrzel, ki nosi krivdo, vrzel med pričevanjem o tej življenjski limfi družbene nežnosti in konformizmom, ki sili mladost, da si pripoveduje popolnoma drugačno zgodbo. Kaj lahko storimo, da bi zapolnili to vrzel?

Iz pripovedi o Simeonu in Ani ter tudi iz drugih svetopisemskih zgodb o dobi starosti, ki je občutljiva za Duha, prihaja skrita usmeritev, ki si zasluži, da je postavljena na prvo mesto. V čem konkretno je razodetje, ki sproži občutljivost Simeona in Ane? Je v tem, da v otroku, ki ni njun in ga prvič vidita, prepoznata nedvoumno znamenje Božjega obiska. Sprejmeta, da nista protagonista, ampak samo priči. Ko človek sprejme, da ni protagonist, ampak se vključi kot priča, stvari gredo dobro: ta moški ali ženska zori dobro. A če vedno hoče biti protagonist, ne bo nikoli dozorel na tej poti proti izpolnjeno starosti. Obisk Boga se ne utelesi v njunem življenju, v življenju tistih, ki hočejo biti protagonisti in nikoli priče, ne postavi ju na prizorišče kot dveh rešiteljev: Bog ne postane meso v njuni generaciji, ampak v generaciji, ki prihaja. Izgubijo duha, izgubijo voljo, da bi živeli zrelo, in živijo površinsko. To je velika generacija plitvih ljudi, ki si ne dovolijo čutiti stvari z občutljivostjo Duha. A zakaj si ne dovolijo? Delno zaradi lenobe, delno pa ker ne morejo: izgubili so jo. Slabo je, ko civilizacija izgubi občutek za Duha. Nasprotno pa je prelepo, ko najdemo starejše, kot sta Simeon in Ana, ki ohranjajo to občutljivost duha in so zmožni razumeti različne situacije, kakor sta onadva razumela situacijo, ki je bila pred njima, torej razodetje Mesije. Nič obžalovanja in nič obtoževanja zaradi tega, zaradi stanja mirovanja. Namesto tega pa velika ganjenost in tolažba, ko so duhovni čuti še živi. Ganjenost in tolažba, da lahko vidita in oznanjata, da zgodovina njune generacije ni izgubljena ali zapravljena ravno zaradi dogodka, ki je prevzel meso in se razodel generaciji, ki je sledila. To je tisto, kar čuti stari človek, ko se vnuki pridejo z njim pogovarjat: čutijo se poživljeni. Zelo je pomembno iti k starejšim, zelo pomembno je poslušati jih. Zelo pomembno je z njimi se pogovarjati, saj pride do izmenjave človečnosti, izmenjave zrelosti med mladimi in starimi. Tako naša civilizacija napreduje na zreli način.

Samo duhovna starost lahko ponižno in silovito pričuje ter tako postane verodostojna in zgledna za vse. Starost, ki je gojila občutljivost duše, ugasne vsako zavist med generacijami, vsako obžalovanje, vsako obtoževanje zaradi Božjega prihoda v generacijo, ki prihaja, ki prihaja skupaj s slovesom od svoje generacije. To se zgodi s starejšo osebo, ki je odprta za odprtega mladega: poslovi se od življenja ter »izroči« svoje življenje novi generaciji. To je slovo Simeona in Ane: »Zdaj lahko grem v miru.« Duhovna občutljivost starejše dobe je sposobna porušiti tekmovalnost in konflikt med generacijami na verodostojen in dokončen način. Ostareli s to občutljivostjo presežejo konflikt, gredo onkraj, gredo k edinosti ne h konfliktu. To zagotovo ni mogoče ljudem, a je mogoče Bogu. Danes zelo potrebujemo občutljivost duha, zrelost duha. Potrebujemo modre starostnike, zrele v duhu, ki nam dajejo upanje za življenje! Hvala.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.