Abraham se je vzradostil v upanju, da bo postal oče, kakor mu je obljubil Bog. Abraham in njegova žena Sara sta bila stara. A on vseeno verjame. Svoje srce odpre upanju in tako je napolnjen s tolažbo. V današnjem evangeljskem odlomku beremo, da je tudi Jezus pismouke spomnil, kako se je Abraham vzradostil v upanju, da bo videl njegov dan, in je bil zato poln veselja.

To je bilo tisto, česar ti pismouki niso razumeli. Niso razumeli veselja obljube; niso razumeli veselja upanja; niso razumeli veselja zaveze. Niso razumeli! Niso se znali veseliti, ker so izgubili občutek za veselje, ki izhaja edinole iz vere. Naš oče Abraham se je nasprotno lahko veselil, ker je imel vero. Pismouki pa so jo izgubili. Bili so pismouki brez vere. Še več, niso izgubili samo vere, ampak tudi postavo. V središču postave je namreč ljubezen, ljubezen do Boga in do bližnjega.

Oni pa so verjeli v nek sistem doktrin, ki je natančno določal njihove dni. Ljudje brez vere, brez postave, navezani na doktrine, ki postanejo tudi kazuistična drža: Se sme dajati cesarju davek ali se ne sme? Tista ženska, ki je bila sedemkrat poročena – ko bo umrla, bo nevesta vseh sedmih? To je kazuistika … To je bil njihov svet, abstrakten svet, svet brez ljubezni, svet brez vere, svet brez upanja, svet brez zaupanja, svet brez Boga. In zato se niso mogli veseliti!

Pismouki so se morda sicer lahko zabavali, vendar brez veselja, oziroma celo s strahom. Srce tistih, ki živijo brez vere, zaupanja in upanja v Boga, je okamenelo. Žalostno je biti vernik brez veselja. Veselja pa ni, kadar ni vere, upanja in postave, kadar obstajajo samo predpisi. Ti predstavljajo hladen nauk.

Veselje vere, veselje evangelija je preizkusni kamen vere neke osebe. Nekdo brez veselja ni pravi vernik. Prosimo Gospoda za milost, da bi se vzradostili v upanju; za milost, da bi lahko videli Jezusov dan, ko se bomo srečali z njim; in za milost veselja.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.