Evangelij današnje pete postne nedelje je tako lep. Predstavlja nam dogodek s prešuštnico in s tem izpostavi tematiko usmiljenja Boga, ki nikoli ne želi smrti grešnika temveč, da se spreobrne in živi.

Prizor se odvije na tempeljski ploščadi. Jezus je poučeval množico, ko so prišli nekateri pismouki in farizeji, ki so pred Njega privlekli ženo, ki so jo zasačili v prešuštvovanju. Ta žena se je tako znašla med Jezusom in množico, med usmiljenjem Božjega Sina in nasiljem, jezo njenih tožiteljev. V resnici ti niso prišli do Učitelja, da bi ga prosili za mnenje, ljudje so to razumeli, temveč da bi ga ujeli v past. Dejansko, če bi Jezus sledil strogosti postave in odobraval kamenjanje žene, bi izgubil sloves, da je krotak in dober, zaradi česar ga je ljudstvo tako občudovalo. Če bi pa hotel biti usmiljen, bi pa moral iti proti postavi, o kateri je On sam rekel, da je ni prišel odpravit, temveč dopolnit. In Jezus je tam v sredi.

Hudoben namen (pismoukov in farizejev) se skriva v vprašanju, ki so ga postavili Jezusu: ‘Kaj pa ti praviš?’ Jezus ni odgovoril, molčal je in naredil nekaj skrivnostnega: ‘Sklonil se je in s prstom pisal po tleh’. Morda je risal, nekateri cerkveni očetje pravijo, da je pisal grehe farizejev. Vsekakor, pisal je. S tem je namreč vse povabil, naj se umirijo, da se ne bodo odzivali pod vplivom impulzivnosti in poiščejo Božjo pravičnost. Ti hudobneži pa so vztrajali in od njega zahtevali odgovor. Zdi se, da so bili žejni krvi. Jezus je dvignil svoj pogled in jim rekel: ‘Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo’ . Ta odgovor je ‘ukanil’ tožnike, jih vse razorožil v pravem pomeni besede, saj so vsi ‘odložili’ orožje, torej kamne pripravljene, bodisi tiste vidne, ki bi jih vrgli proti ženi, bodisi tiste nevidne, ki bi jih vrgli proti Jezusu. In medtem, ko je Gospod nadaljeval s pisanjem, risanjem po tleh, so tožniki drug za drugim odšli s sklonjeno glavo, začenši pri najstarejših, ki so se najbolj zavedali, da niso brez greha. Dobro nam bo delo, da se zavedamo, da smo grešniki, dobro nam bo delo, da odvržemo kamne, ki jih hočemo vreči proti drugemu in začnemo misliti na svoje grehe.

Tam sta ostala samo žena in Jezus: beda in usmiljenje, drug naproti drugemu. To se večkrat dogaja nam, ko smo v sramu pred spovednico. ‘Žena, kje so?’, pravi Jezus. Zadostovala je ta njegova ugotovitev ter njegov pogled poln usmiljenja in ljubezni, da je ta oseba začutila, morda prvič, da ima svoje dostojanstvo ter da ona ni njen greh, da ima svoje dostojanstvo in da lahko spremeni svoje življenje, gre ven iz svoje sužnosti ter se napoti po novi poti.

Ta žena predstavlja vse nas, prešuštnike pred Bogom, izdajalce njegove zvestobe. In njena izkušnja predstavlja Božjo voljo za vsakega od nas, ki ne želi naše obsodbe, temveč po Jezusu naše zveličanje. On je milost, ki nas rešuje iz greha in smrti. On je zapisal v zemljo, v prah, iz katerega je ustvarjeno vsako človeško bitje Božjo obsodbo: ‘Ne želim, da umreš, ampak da živiš.’ Bog nas ne pribija na naš greh, nas ne poistoveti z zlom, ki smo ga napravili. Imamo ime in Bog ne poistoveti tega imena z grehom, ki smo ga storili. Želi nas osvoboditi in hoče, da to želimo skupaj z njim. Želi, da se naša svoboda spreobrne od zla v dobro. To pa je možno, je možno z njegovo milostjo.

Jezus odpusti, a tukaj gre za nekaj več od odpuščanja. Jezus obide postavo in stopi onkraj. Ne pravi: ‘Prešuštvo ni greh.’ Tega ne pravi. Ne obsodi ga s postavo. In to je skrivnost Jezusovega usmiljenja. Usmiljenje je težko razumeti. Usmiljenje grehov ne izbriše. Kar jih izbriše, je Božje  odpuščanje.

Usmiljenje je način, kako Bog odpušča. Jezus bi lahko rekel: ‘Odpuščam ti, pojdi’, kot je to dejal hromemu človeku. Ženi pa pravi: ‘Pojdi v miru.’ Jezus gre onkraj. Svetuje ji, naj več ne greši. Tu se vidi usmiljena Jezusova drža: grešnika brani pred njegovimi sovražniki, brani ga pred pravično obsodbo. Tudi mnogi med nami bi morda morali iti v pekel, kar bi bila pravična obsodba, a Gospod odpušča s svojim usmiljenjem. Usmiljenje gre onkraj in človekove grehe postavi na stran.

Na nebu vidimo mnoge zvezde, a ko posije sonce, se zvezde ne vidijo. Tako je tudi z Božjim usmiljenjem: je velika luč ljubezni in nežnosti. Bog ne odpušča z nekim dekretom, ampak z ljubkovanjem, ljubkuje rane našega greha. Kajti On je vključen v odpuščanje, vključen je v naše zveličanje. Na ta način je Jezus spovednik; ne ponižuje, ne pravi: ‘Povej, kaj si storil, kdaj si to storil, kako in s kom si to storil?’ Jezus pravi: ‘Pojdi in od sedaj naprej ne greši več.’ Božje usmiljenje je veliko, Jezusovo usmiljenje je veliko. Odpušča nam. Ljubkuje nas.

Naj nam Devica Marija pomaga, da bomo popolnoma zaupali Božjemu usmiljenju in postali novi ljudje.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.