Sreda, 6. april: Abraham, oče v veri in upanju

Objavljeno: 04. 04. 2022

|

Sreda, 6. april: Abraham, oče v veri in upanju

V ospredju današnje Božje besede je lik Abrahama, da bi nam pokazal pot vere in upanja. Naš oče Abraham je takšen: tudi ko upanja ni, jaz upam.

Abraham veruje, njegova vera se odpre za upanje, ki je na videz nerazumno; to upanje je sposobnost iti onstran človeškega razmišljanja, modrosti in previdnosti sveta, onstran tistega, kar se običajno šteje za zdravo pamet, da bi verjeli v nemogoče. Upanje odpre nova obzorja, naredi nas sposobne sanjati tisto, česar si ni mogoče niti predstavljati. Upanje omogoči vstopiti v temo negotove prihodnosti, da bi hodili v luči. Krepost upanja je lepa; da nam veliko moči, da v življenju hodimo.

Toda ta pot je težka. Pride trenutek, tudi za Abrahama, krize pobitosti. In Abraham, ne pravim, da izgubi potrpežljivost, pa vendar Gospodu toži. Od našega očeta Abrahama se naučimo tudi, da je tožiti Gospodu način molitve.

Tudi v Abrahamovem srcu je tema razočaranja, malodušnosti, ovir, da bi še naprej upal v nekaj nemogočega. Abraham se obrača na Gospoda, toda Bog, četudi je prisoten tam in govori z njim, deluje, kakor da bi se oddaljil, kakor da se ne bi držal svoje besede. Abraham se počuti samega, star je in utrujen, smrt visi nad njim. Kako naj še naprej zaupa?

Pa vendar je že ta njegova tožba oblika vere, je molitev. Navkljub vsemu Abraham še naprej veruje v Boga in upa, da se nekaj še lahko zgodi. Zakaj bi se sicer obračal na Gospoda, mu tožil, se skliceval na njegove obljube? Vera ni samo tišina, ki vse sprejema brez ugovarjanja, upanje ni gotovost, ki te varuje pred dvomom in zmedenostjo. Upanje je pogosto tema; toda upanje je tam in te vodi naprej. Vera pomeni tudi bojevati se z Bogom, pokazati mu svojo grenkobo, brez pobožnega pretvarjanja. Na Boga se lahko razjeziš in mu rečeš vse. On je oče, On te je razumel: Pojdi v miru! Treba je imeti ta pogum! To je upanje. Upanje pa je tudi, ne bati se videti resničnost tako, kot je, in sprejeti njena protislovja.

Abraham se torej v veri obrne na Boga, da bi mu pomagal še naprej upati. Njegova molitev je bila, da bi imel upanje. In Gospod mu odgovori z vztrajanjem. Z Božje strani se ni spremenilo nič. Še naprej poudarja tisto, kar je že rekel, Abrahamu ne ponudi opore, da bi se počutil pomirjenega. Njegova edina gotovost je, zaupati v Gospodovo besedo in še naprej upati.

Znamenje, ki ga Bog podari Abrahamu, je zahteva, naj še naprej veruje in upa. Da bi verovali, je nujno znati videti z očmi vere: So samo zvezde, ki jih lahko vidijo vsi, toda za Abrahama morajo postati znamenje Božje zvestobe.

To je vera, to je pot upanja, ki jo mora prehoditi vsakdo med nami. Če tudi nam kot edina možnost preostane le, da gledamo zvezde, tedaj je čas, da zaupamo Bogu: Nič ni lepšega od tega. Upanje ne razočara!

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.

Povej naprej.