Jezus v evangeliju pravi farizejem: ‘Umrli boste v grehu.’ Ni mogoče, da bi sami stopili iz svojega greha. Pismouki in tisti, ki so učili postavo, Jezusovih besed niso razumeli. Verovali so v Božje odpuščanje, vendar pa so se čutili močni, samozadostni, vse so vedeli. In na koncu so iz vere, iz čaščenja Boga, naredili neko kulturo vrednot, premišljevanj, določenih pravil obnašanja. Vedeli so, da Gospod lahko odpusti, a vse to jim je bilo zelo daleč.

Gospod je v puščavi Mojzesu rekel, naj naredi kačo in jo obesi na drog. Kogar bo pičila strupena kača, naj pogleda na drog in bo živel. Kača je znamenje greha, kot to vidimo v 1. Mojzesovi knjigi, ko je govor o Evi, ki jo je kača zapeljala v greh. Bog pa dvigne, poviša greh kot prapor zmage. To težko razumemo, če ne razumemo tistega, kar Jezus pravi Judom v evangeliju: ‘Ko boste Sina človekovega povišali, takrat boste spoznali, da sem jaz.’ V puščavi je bil torej povišan greh, a to je greh, ki išče rešitev, ki ozdravlja. Tisti, ki mora biti povišan, pa je Sin človekov, pravi Odrešenik, Jezus Kristus.

Krščanstvo ni filozofska doktrina, ni življenjski program za preživetje, za vzgojo, za mir. Vse to so posledice. Krščanstvo je oseba, oseba povišana na križu; oseba, ki se je ponižala, da bi nas rešila; postala je greh. Kot je v puščavi bil povišan greh, je tu bil povišan Bog, ki je postal človek in postal greh za nas. Vsi naši grehi so bili tam. Krščanstva ne moremo razumeti brez razumevanja tega velikega ponižanja Božjega Sina, ki je ponižal sam sebe, tako da je postal služabnik do smrti na križu – da bi služil. Zato se tudi mi, kot pravi apostol Pavel, lahko ponašamo s svojimi grehi. Nimamo drugih stvari, s katerimi bi se ponašali, kot svojo revščino. A kar se tiče Božjega usmiljenja, se ponašamo v križanem Kristusu. Zato krščanstvo brez križa ne obstaja in ne obstaja križ brez Jezusa Kristusa. Središče Božjega odrešenja je njegov Sin, ki je nase vzel naše grehe, naš napuh, naše gotovosti, našo nečimrnost, našo željo, da bi postali kot Bog. Kristjan, ki se ne zna ponašati v križanem Kristusu ni razumel, kaj pomeni biti kristjan. Naše rane, tiste, ki jih v nas pušča greh, bodo ozdravele samo z Gospodovimi ranami, z ranami Boga, ki je postal človek, ponižan.

To je skrivnost križa. Ni okras, ki ga vedno postavimo v cerkve, na oltar. Ni simbol, po katerem se razlikujemo od drugih. Križ je skrivnost, skrivnost ljubezni Boga, ki ponižuje sebe, postane nič, postane greh. Človekov greh je na križu in na križu ga je treba iskati, v Gospodovih ranah. Tako bo greh ozdravljen, rane bodo ozdravljene, greh bo odpuščen. Odpuščanje, ki nam ga daje Bog, ne pomeni razveljaviti račun, ki ga imamo z Njim. Odpuščanje, ki nam ga daje Bog, so rane njegovega Sina na križu – povišanega na križu.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.