Med splošno avdienco je papež Frančišek izpostavil, da smo s sedanjo vojno v Ukrajini priča »nemoči Organizacije združenih narodov«. Danes je prevladujoča logika žal »logika strategij najmočnejših držav, namenjena utrjevanju lastnih interesov s širjenjem območja ekonomskega, ideološkega in vojaškega vpliva«, kar zdaj tudi vidimo z vojno, je zatrdil pri katehezi, ki jo je posvetil svojemu zadnjemu apostolskemu potovanju na Malto.

Malta predstavlja male države, ki morajo slediti »logiki spoštovanja in svobode, skupnega sobivanja razlik, ki je nasprotna civilizaciji najmočnejših«, je dejal papež pri današnji katehezi, ko je spomnil na osrednje dogodke svojega dvodnevnega obiska Malte, ki je potekal 2. in 3. aprila 2022. V ospredje je postavil pojav migracije ter poudaril, da je vsak migrant »oseba s svojim dostojanstvom, koreninami in kulturo«. Pojav migracije ne more biti zveden na izredno stanje, saj je znamenje naših časov. »Lahko postane znamenje konflikta ali pa znamenje miru. Odvisno je od nas,« pri čemer je poudaril, da je »Malta kot celota laboratorij miru«.

 

Ko smo se tako rešili, smo izvedeli, da se otok imenuje Malta. Domačini so nas sprejeli neverjetno ljubeznivo. Ker se je pripravljalo k dežju in je bilo mraz, so zakurili kres in nas vse zbrali ob njem. Apd 28,1-2

 

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!

Prejšnjo soboto in nedeljo sem bil na Malti, na apostolskem potovanju, ki je že dolgo bilo načrtovano. Pred dvema letoma je bilo prestavljeno zaradi covida. Vsi ne vedo, da je Malta, čeprav je otok sredi Sredozemlskega morja, zelo zgodaj sprejela evangelij, saj je apostol Pavel blizu njene obale doživel brodolom ter se po čudežu rešil skupaj z ostalimi, ki so bili na ladji, bilo je več kot dvesto šestdeset oseb. Apostolska dela pripovedujejo, da so jih Maltežani sprejeli »z neverjetno ljubeznivostjo« (Apd 28,2). To je pomembno, ne pozabimo: z neverjetno ljubeznivostjo. Ravno te besede, »z neverjetno ljubeznivostjo«, sem izbral za geslo svojega potovanja, saj kažejo pot, po kateri se je treba podati, da bi pristopili ne le k pojavu migrantov, ampak tudi širše, da bi svet postal bolj bratski, bolj primeren za življenje in bi se rešil »brodoloma«, ki ogroža vse nas, ki smo – kot smo videli – vsi v istem čolnu. Malta je na tem obzorju ključni kraj.

To je predvsem geografsko zaradi svoje lege v sredini morja med Evropo in Afriko, ki pa se dotika tudi Azije. Malta je neke vrste »roža vetrov«, kjer se srečujejo ljudstva in kulture; je privilegirana točka za opazovanje sredozemskega območja v krogu 360 stopinj. Danes pogosto govorimo o »geopolitiki«, a prevladujoča logika je žal logika strategij najmočnejših držav, namenjena utrjevanju lastnih interesov s širjenjem območja ekonomskega, ideološkega in vojaškega vpliva. To zdaj vidimo z vojno. Malta v tem okviru predstavlja pravico in moč »malih«, majhnih držav, a bogatih z zgodovino in civilizacijo, ki bi morale slediti neki drugi logiki: logiki spoštovanja in svobode, skupnega sobivanja razlik, ki je nasprotna kolonizaciji najmočnejših. To sedaj vidimo; in ne samo na eni strani, ampak tudi na drugi. Po drugi svetovni vojni se je poskušalo postaviti temelje novi zgodovini miru, a žal – nikakor se ne naučimo – se je nadaljevala stara zgodovina velikih tekmovalnih sil. S sedanjo vojno v Ukrajini smo priča nemoči Organizacije združenih narodov.

Drugi vidik: Malta je ključni kraj, kar se tiče migracij. V sprejemnem centru Janez XXIII. sem srečal številne migrante, ki so na otok prispeli po strašnih potovanjih. Ne smemo se utruditi pri poslušanju njihovih pričevanj, kajti samo tako se bomo izognili izkrivljenemu pogledu, ki pogosto kroži v množičnih medijih, ter bomo lahko prepoznali obraze, zgodbe, rane, sanje in upanje. Vsak migrant je edinstven: ni številka, je oseba; edinstven je kot vsak med nami. Vsak migrant je oseba s svojim dostojanstvom, koreninami in kulturo. Vsak med njimi prinaša bogastvo, ki je neskončno večje od problemov. Ne pozabimo, da je Evropa nastala zaradi migracij.

Seveda je sprejem treba organizirati, voditi, a najprej ga je treba skupaj načrtovati na mednarodni ravni. Pojav migracije ne more biti zveden na izredno stanje, saj je znamenje naših časov. In tako ga je treba brati in razlagati. Lahko postane znamenje konflikta ali pa znamenje miru. Odvisno je, kako ga razumemo, odvisno od nas. Tisti, ki je na Malti ustanovil Center Janez XXIII., je sprejel krščansko odločitev in ga poimenoval Peace Lab, laboratorij miru. Želel bi reči, da je Malta kot celota laboratorij miru! Ves narod s svojo držo je laboratorij miru. In to svoje poslanstvo lahko uresničuje, če iz svojih korenin črpa življenjski sok bratstva, sočutja in solidarnosti. Malteški narod je te vrednote sprejel skupaj z evangelijem in zahvaljujoč evangeliju jih bo lahko ohranjal žive.

Zato sem kot rimski škof šel potrdit to ljudstvo v veri in občestvu. Malta je namreč – in to je tretji vidik – ključni kraj tudi z vidika evangelizacije. Z Malte in Goza, dveh škofij v državi, so se podali mnogi duhovniki in redovniki, a tudi verniki laiki, ki so krščansko pričevanje ponesli po vsem svetu. Kot da bi prihod svetega Pavla pustil poslanstvo v DNA Maltežanov. Zato je moj obisk bil predvsem dejanje hvaležnosti, hvaležnosti Bogu in njegovemu zvestemu svetemu ljudstvu, ki je na Malti in Gozu.

Vendar pa tudi tam piha veter sekularizma in globalizirane psevdo-kulture, ki sloni na potrošništvu, neokapitalizmu in relativizmu. Zato je tudi tam čas za novo evangelizacijo. Obisk votline svetega Pavla, ki sem ga opravil kot moji predhodniki, je bil kot zajemanje iz izvira, da bi evangelij na Malti privrel s svežino svojega izvora in oživil njeno veliko dediščino ljudske vernosti. Slednjo simbolizira Marijino narodno svetišče Ta’ Pinu na otoku Gozo, kjer smo obhajali molitveno srečanje. Tam sem začutil utripanje srca malteškega ljudstva, ki tako zelo zaupa v svojo Sveto Mater. Marija nas vedno vrača k bistvenemu, h križanemu in vstalemu Kristusu, k njegovi usmiljeni ljubezni. Marija nam pomaga oživljati plamen vere z ognjem Svetega Duha, ki iz roda v rod oživlja veselo oznanjevanje evangelija, kajti veselje Cerkve je evangelizirati! Ne pozabimo stavek Pavla VI.: poklicanost Cerkve je evangelizirati; veselje Cerkve je evangelizirati. Tega ne pozabimo: to je najlepša opredelitev Cerkve.

Ob tej priložnosti bi se rad ponovno zahvalil predsedniku Republike Malte, ki je tako vljuden in bratski: hvala njemu in njegovi družini; predsedniku vlade in drugim civilnim oblastem, ki so me zelo prijazno sprejeli; pa tudi škofom in vsem članom cerkvene skupnosti, prostovoljcem in vsem, ki so me spremljali v molitvi. Ne bi rad ne omenil sprejemnega centra za migrante Janez XXIII: frančiškanski pater [Dionisio Mintoff], ki ga vodi, je star 91 let in še naprej dela tam s sodelavci iz škofije. Je zgled apostolske gorečnosti in ljubezni do migrantov, ki je danes tako zelo potrebna. S tem obiskom sejemo semena, vendar je Gospod tisti, ki poskrbi, da zrastejo. Naj njegova neskončna dobrota dragemu malteškemu ljudstvu podeli obilne sadove miru in vsega dobrega! Hvala malteškemu ljudstvu za njegov sprejem, tako zelo človeški in krščanski. Najlepša hvala.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.