Evangelij nas med tem bogoslužjem spominja na umivanje nog in tako izrazi pomen evharistije iz drugega vidika. Jezus kot služabnik umije noge Simonu Petru in ostalim enajstim učencem. S tem  izrazi smisel svojega življenja in svojega trpljenja, ki je služenje Bogu in bratom: ‘Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel’.

To se je zgodilo tudi pri našem krstu, ko nas je Božja milost umila greha in nas oblekla v Kristusa. In to se zgodi vsakokrat, ko opravljamo spomin Gospodove evharistije, občestvo z Jezusom Kristusom, da bi bili pokorni njegovi zapovedi in bi se ljubili, kot nas je on ljubil. Če pristopimo k obhajilu, ne da bi iskreno umili noge drug drugemu, ne priznavamo Gospodovega telesa.

Dejanje umivanja nog je predvsem izraz Jezusove ljubezni in odpuščanja. Jezus svoj govor zaključi z besedami: ‘Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.’  Umivati noge. V tistem času so noge umivali sužnji: bilo je suženjsko opravilo. Ljudje so hodili po cesti, takrat ni bilo asfalta, ni bilo granitnih kock: takrat je bil na cesti prah in ljudje so si umazali noge. Ob vstopu v hišo so bili sužnji, ki so umivali noge. Bilo je delo sužnjev, opravilo. In Jezus je želel storiti prav to, da bi nam dal zgled, kako moramo mi služiti drug drugemu.

Jezus postavi na glavo splošno znano kulturno navado tistega časa – tudi današnjega: kdor zapoveduje, mora, da bi bil dober voditelj, kjerkoli že je, služiti.

Pomislimo na zgodovino: če bi kralji, cesarji, voditelji držav razumeli ta Jezusov nauk in bi ga uresničili, namesto da bi zapovedovali, namesto da bi bili kruti, da bi ubijali ljudi, se mnogo vojn ne bi niti začelo! Služenje: res je, da obstajajo ljudje, ki ne pripomorejo k tovrstnemu odnosu; prevzetni, osovraženi, ljudje, ki nam morda želijo slabo; vendar pa smo mi poklicani, da jim še bolj služimo. Obstajajo tudi ljudje, ki trpijo, ki jih je družba zavrgla, vsaj za določeno obdobje, in Jezus gre k njim, da  jim pove: Ti si pomemben zame. Jezus pride, da bi nam služil. Vedite tole: Jezusu je ime Jezus, ni mu ime Poncij Pilat. Jezus si ne zna umiti rok: zna samo tvegati.  Jezus je tvegal, da je prišel k meni in mi reče, da me ljubi. To je služenje, to je Jezus: nikoli nas ne zapusti; nikoli se nam ne naveliča odpuščati. Zelo nas ljubi. Preden nam da svoje Telo in svojo Kri, Jezus tvega za vsakega izmed nas, in tvega v služenju, ker nas tako zelo ljubi.

S tem, da je apostolom umil noge, je Jezus hotel pokazati svetu način Božjega delovanja do nas. Želel je dati zgled za svojo novo zapoved.

Ljubezen je torej konkretno služenje drugim. Ljubezen niso besede, so dejanja in služenje; ponižno služenje, storjeno v tišini in skritosti. Pomeni, da damo na razpolago darove, ki nam jih je poklonil Sveti Duh, da bi skupnost tako lahko rasla. Prav tako se izraža v delitvi materialnih dobrin, da ne bi nihče bil v stiski. Delitev in predanost tistim, ki so v stiski, je življenjski slog, ki ga kot pot pristne človeškosti Bog predlaga tudi mnogim nekristjanom.

Ko je Jezus umil noge učencem in jim rekel, naj tudi sami delajo tako, nas je povabil, naj priznamo svoje pomanjkljivosti in molimo drug za drugega, da bi znali iz srca odpustiti. Sveti škof Avguštin je rekel: ‘Ne zaničuj kristjana, ko dela, kar je delal Kristus. Kadar se telo pripogne k bratovim nogam, se tudi v srcu prižge občutje ponižnosti, ali pa se poveča, če je že obstajalo. Odpuščajmo si žalitve in molimo zaradi svojih krivd. Tako si bomo na nek način od blizu umivali noge.’

Ljubezen in služenje, pomagati drugim, služiti drugim. Veliko ljudi živi na ta način, da služi drugim. Ljubezen je ravno to, da pozabiš nase in misliš na druge. Z umivanjem nog nas Gospod uči biti služabniki, kakor je tudi On bil služabnik nam, vsakemu med nami.  Biti usmiljeni kakor Oče pomeni, slediti Jezusu po poti služenja.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: arhiv PS

Obj.: M. B.