Papež Frančišek je na cvetno nedeljo po treh letih ponovno vodil slovesno somaševanje na Trgu sv. Petra v prisotnosti večjega števila vernikov. Med homilijo je spomnil, da Jezus na besede tistih, ki so mu govorili, naj reši samega sebe, odgovori z daritvijo življenja in s prošnjo k Očetu: »Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Dejal je, da se tudi mi ob Križanem učimo na žeblje življenja odgovarjati z ljubeznijo. Ponovno je povabil, naj se ne naveličamo Božjega odpuščanja.

Odpev človeštva: »Reši sam sebe«

Na Kalvariji dve miselnosti trčita druga ob drugo. V evangeliju se besede križanega Jezusa zoperstavijo besedam tistih, ki so ga križali. Ti ponavljajo odpev: »Reši sam sebe.« To pravijo voditelji: »Naj reši sam sebe, če je res izvoljeni Božji Maziljenec.« (Lk 23,35) Vojaki poudarijo: »Če si ti judovski kralj, reši sam sebe.« (v. 37) In nazadnje, tudi eden od hudodelcev, ki je poslušal, ponovi misel: »Ali nisi ti Kristus? Reši sam sebe!« (v. 39) Rešiti same sebe, poskrbeti zase, misliti nase; ne na druge, ampak samo na lastno zdravje, na lasten uspeh, na lastne interese; na imetje, na oblast in na izgled. Reši sam sebe: to je odpev človeštva, ki je križalo Gospoda. Zamislimo se.

Jezusov odgovor: »Oče, odpusti jim«

Vendar pa miselnosti jaza kljubuje miselnost Boga; reši sam sebe naleti na Zveličarja, ki daruje sam sebe. V današnjem evangeliju na Kalvariji tudi Jezus trikrat prevzame besedo, kakor njegovi nasprotniki (prim. vv. 34,43,46). Vendar pa v nobenem primeru ne zahteva ničesar zase; prav tako se ne brani ali opravičuje. Moli k Očetu in podari usmiljenje dobremu razbojniku. Zlasti eden izmed njegovih izrazov poudari razliko v primerjavi z besedami reši sam sebe: »Oče, odpusti jim.« (v. 34)

Besede, izrečene med križanjem

Zaustavimo se ob teh besedah. Kdaj jih Gospod izreče? V točno določenem trenutku: med križanjem, ko čuti, da mu žeblji prebodejo zapestji in noge. Poskusimo si predstavljati ostro bolečino, ki jo je to povzročilo. Tam, v najsilnejši fizični bolečini trpljenja, Kristus prosi odpuščanja za tiste, ki ga prebadajo. V teh trenutkih bi človek najraje izkričal vso svojo jezo in trpljenje; Jezus pa reče: Oče, odpusti jim. Za razliko od drugih mučencev, o katerih pripoveduje Sveto pismo (prim. 2 Mkb 7,18-19), on ne graja krvnikov in ne grozi s kaznijo v Božjem imenu, ampak moli za hudobneže. Pribit na mučilno sredstvo ponižanja poveča intenzivnost daru, ki postane odpuščanje.

Glejmo Jezusa na križu

Bratje, sestre, pomislimo, da Bog dela tako tudi z nami; ko mu povzročamo bolečino s svojimi dejanji, On trpi in ima samo eno željo: da bi nam lahko odpustil. Da bi se tega zavedali, glejmo Križanega. Iz njegovih ran, iz tistih odprtin bolečine, ki so jih povzročili naši žeblji, izvira odpuščanje. Glejmo Jezusa na križu in pomislimo, da nikoli nismo prejeli boljših besed: Oče, odpusti. Glejmo Jezusa na križu in videli bomo, da nikoli nismo prejeli bolj nežnega in sočutnega pogleda. Glejmo Križanega in recimo: »Hvala, Jezus: ljubiš me in mi vedno odpuščaš, tudi ko mi je težko ljubiti samega sebe in si odpustiti.«

Na žeblje življenja odgovorimo z ljubeznijo

Tam, medtem ko je križan, Jezus živi svojo najtežjo zapoved: ljubezen do sovražnikov. Pomislimo na nekoga, ki nas je prizadel, užalil, razočaral; na nekoga, ki nas je razjezil, ki nas ni razumel ali ni bil dober zgled. Koliko časa se ustavimo, da premišljujemo o tistih, ki so nam storili hudo! Prav tako gledamo vase in si ližemo rane, ki so nam jih povzročili drugi, življenje, zgodovina. Jezus nas danes uči, naj ne ostanemo tam, ampak naj se odzovemo. Naj prekinemo začarani krog zla in objokovanja. Vendar pa: ali mi, Jezusovi učenci, sledimo Učitelju ali svojemu instinktu zamere? To je vprašanje, ki si ga moramo postaviti: sledimo Učitelju ali svojemu instinktu zamere? Če želimo preveriti svojo pripadnost Kristusu, poglejmo, kako se obnašamo do tistih, ki so nas ranili. Gospod nam naroča, naj ne odgovarjamo tako, kakor nam pride na misel ali kakor delajo vsi, ampak tako, kakor dela On z nami. Naroča nam, naj prekinemo verigo »rad te imam, če me imaš ti rad; tvoj prijatelj sem, če si ti moj prijatelj; pomagam ti, če mi ti pomagaš.« Ne, sočutje in usmiljenje za vse, saj Bog v vsakem vidi svojega otroka. Ne deli nas na dobre in slabe, na prijatelje in sovražnike. Mi smo tisti, ki to delamo ter tako povzročamo njegovo trpljenje. Zanj smo vsi ljubljeni otroci, ki jih želi objeti in jim odpustiti. Tudi v tistem povabilu na svatbo svojega sina, tisti gospodar pošilja svoje služabnike na križišča poti in pravi: »Pripeljite vse, bele, črne, dobre in hudobne, vse, zdrave, bolne, vse…« Jezusova ljubezen je za vse in pri tem ni nobenih privilegijev. Vsi. Privilegij vsakega od nas je, da je ljubljen, da mu je odpuščeno.

Ne naveličajmo se Božjega odpuščanja

Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Evangelij poudari, da je Jezus to »govoril« (v. 34): tega ni izrekel samo enkrat, v trenutku križanja, ampak je ure na križu preživel s temi besedami na ustnicah in v srcu. Bog se ne naveliča odpuščati. To moramo razumeti, a ne samo z razumom, temveč s srcem. Bog se ne naveliča odpuščati. Mi smo, ki se utrudimo prositi ga odpuščanja, toda On se nikoli ne utrudi odpuščati. On ni takšen, da bi prenašal do določene točke, potem pa si premislil, kakor smo v skušnjavi mi. Lukov evangelij nas uči, da je Jezus prišel na svet, da bi nam prinesel odpuščanje naših grehov (prim. Lk 1,77) in na koncu nam je dal točno določeno naročilo: vsem v Njegovem imenu oznanjati odpuščanje grehov (prim. Lk 24,47). Bratje in sestre, ne naveličajmo se Božjega odpuščanja: mi duhovniki podeljevati ga, vsak kristjan pa sprejeti in ga pričevati. Ne naveličajmo se Božjega odpuščanja.

Razlog za odpuščanje: ne vedo, kaj delajo

Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Opazimo še eno stvar. Jezus ne samo prosi za odpuščanje, ampak pove tudi razlog: odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Kako? Tisti, ki so ga križali, so načrtovali njegov umor, organizirali njegovo prijetje, proces in zdaj so na Kalvariji, da bi bili navzoči pri njegovem koncu. In vendar Kristus te nasilneže opraviči, ker ne vedo. Tako Jezus ravna z nami: je naš zagovornik. Ne postavi se proti nam, ampak za nas proti našemu grehu. In zanimiv je razlog, ki ga uporabi: ker ne vedo. Ta nevednost srca, ki jo imamo vsi mi grešniki.

V norosti vojne se Kristusa ponovno križa

Ko se uporablja nasilje, se pozabi na vse o Bogu, ki je Oče, in na druge, ki so bratje in sestre. Pozabi se, zakaj smo na svetu, in se pride do izvajanja nepojmljivih okrutnosti. To vidimo v norosti vojne, kjer se ponovno križa Kristusa. Da, Kristus je še enkrat pribit na križ v materah, ki objokujejo krivično smrt svojih mož in otrok. Križan je v beguncih, ki bežijo pred bombami z otroki v naročju. Križan je v ostarelih, ki zapuščeni umirajo sami, v mladih, ki so oropani prihodnosti, v vojakih, ki so poslani, da ubijajo svoje brate. Tam je Jezus danes križan.

Zadnja prošnja razbojnika spremenjena v prvo kanonizacijo

Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Mnogi slišijo to nezaslišano besedo; vendar pa jo le eden sprejeme. To je hudodelec, ki je križan poleg Jezusa. Lahko mislimo, da je Kristusovo usmiljenje v njem vzbudilo zadnje upanje in ga je privedlo do tega, da je izrekel besede: »Jezus, spomni se me.« (Lk 23,42) Kot da bi rekel: »Vsi so pozabili name, ti pa misliš tudi na tiste, ki te križajo. Torej je s teboj prostor tudi zame.« Dobri razbojnik sprejme Boga, ko se življenje končuje in tako se njegovo življenje ponovno začenja; v peklu sveta vidi, da se odpira raj: »Danes boš z menoj v raju.« (v. 43) To je čudež Božjega odpuščanja, ki zadnjo prošnjo človeka, ki je obsojen na smrt, spremeni v prvo kanonizacijo v zgodovini.

Hodimo veliki noči naproti z njegovim odpuščanjem

Bratje, sestre, v tem tednu sprejmimo gotovost, da Bog lahko odpusti vsak greh, Bog odpušča vsem, lahko odpusti vsako oddaljitev, spremeni vsak jok v rajanje (prim. Ps 30,12); gotovost, da je s Kristusom vedno prostor za vsakogar; da z Jezusom ni nikoli konec, nikoli ni prepozno. Z Bogom je vedno mogoče ponovno zaživeti. Pogum, hodimo veliki noči naproti z njegovim odpuščanjem. Kristus namreč nenehno pri Očetu posreduje za nas (prim. Heb 7,25) in se ob pogledu na naš nasilen in ranjen svet Jezus ne naveliča ponavljati in mi to storimo sedaj v srcu, v tišini, ponovimo z Jezusom: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.

 


Vir: Vatican News

Foto: M. B.

Obj.: M. B.