Peta postna pridiga kardinala Cantalamesse: Zgled sem vam dal

Kardinal Raniero Cantalamessa je imel v petek, 8. aprila 2022, v dvorani Pavla VI. v prisotnosti papeža Frančiška peto in zadnjo letošnjo postno pridigo z naslovom: »Zgled sem vam dal«.

Zadnje premišljevanje o evharistiji se začenja z vprašanjem: Zakaj Janez v pripovedi o zadnji večerji ne govori o postavitvi evharistije, ampak namesto tega govori o umivanju nog? Prav tisti, ki je celo poglavje svojega evangelija namenil pripravi učencev, da bodo jedli njegovo meso in pili njegovo kri?

Razlog za to je v tem, da Janez v vsem kar zadeva veliko noč in evharistijo želi bolj poudariti dogodek kot zakrament, torej bolj pomen kot znamenje. Zanj se nova velika noč ne začenja toliko v dvorani zadnje večerje, ko se vzpostavi obred, ki mora spominjati nanjo (vemo, da Janezova zadnja večerja ni »velikonočna« večerja); začenja se na križu, ko se izpolni dejstvo, ki se ga je treba spominjati. Tam se zgodi prehod od stare velike noči k novi. Zato Janez na križu poudari, da se Jezusu na križu »ne bo zlomila nobena izmed njegovih kosti«: tako je bilo namreč predpisano za velikonočno jagnje v 2 Mojzesovi knjigi (Jn 19,35; 2 Mz 12,46).

Pomen umivanja nog

Pomembno je dobro razumeti pomen, ki ga ima gesta umivanja nog za Janeza. Nedavna apostolska konstitucija Praedicate Evangelium ga omenja v preambuli kot ikono služenja, ki mora biti značilno za vse delo reformirane Rimske kurije. Pomaga nam razumeti, kako je mogoče iz življenja narediti evharistijo in tako v »v življenju posnemati, kar se obhaja na oltarju.« Smo pred enim od tistih prizorov (drugi je prebadanje strani), v katerih evangelist da jasno razumeti, da je v ozadju skrivnost, ki gre onkraj naključnega dejstva, ki bi se samo na sebi lahko zdelo zanemarljivo.

»Zgled sem vam dal,« pravi Jezus. Kakšen zgled nam je dal? Kako je treba materialno umivati noge bratom vsakokrat, ko sedemo za mizo? Zanesljivo ne samo to! Odgovor je v evangeliju: »Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,44-45).

V Lukovem evangeliju je prav k kontekstu zadnje večerje navedena Jezusova beseda, za katero se zdi, da je bila izgovorjena na koncu umivanja nog: »Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Ali ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže« (Lk 22,27). Glede na evangelista je Jezus te besede izrekel zato, ker se je med učenci začela razprava o tem, kdo med njimi bi lahko veljal za največjega (prim. Lk 22,24). Morda je ravno ta okoliščina Jezusu navdihnila gesto umivanja nog kot nekakšno priliko v dejanju. Medtem ko učenci med seboj živahno razpravljajo, on tiho vstane od mize, poišče umivalnik z vodo in brisačo, nato se vrne in poklekne pred Petra, da bi mu umil noge, s čimer ga je razumljivo spravil v veliko zmedenost: »Gospod, ti mi umivaš noge?« (Jn 13,6).

V umivanju nog je hotel Jezus nekako povzeti celoten smisel svojega življenja, da bi se učencem dobro vtisnil v spomin in bi nekega dne, ko bi mogli razumeti, razumeli: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje« (Jn 13,7). Ta gesta, postavljena na konec evangelijev, nam pove, da je bilo vse Jezusovo življenje od začetka do konca umivanje nog, torej služenje ljudem. Njegovo življenje je bilo, kakor pravi kak ekseget, pro-eksistenca, torej življenje, živeto v korist drugih.

Jezus nam je dal zgled življenja, porabljenega za druge, življenja, ki je postalo »kruh, razlomljen za svet«. Z besedami: »Tudi vi delajte tako, kakor sem jaz storil,« Jezus torej vzpostavi diakonijo, to je služenje, ki jo povzdigne v temeljni zakon ali bolje v način življenja  in zgled za vse odnose v Cerkvi. Kot bi tudi glede umivanja nog rekel, kar je dejal pri postavitvi evharistije: »To delajte v moj spomin!«

Na tem mestu se moram nekoliko oddaljiti, preden bom nadaljeval z razpravo. Stari cerkveni oče blaženi Izak iz Ninive je tistemu, ki je bil zaradi dolžnosti prisiljen govoriti o duhovnih stvareh, ki jih z življenjem še ni dosegel, dal tale nasvet: »Govori o tem, je dejal, kot nekdo, ki pripada razredu učencev in ne z oblastjo, potem ko si ponižal svojo dušo in si se naredil za manjšega od katerega koli tvojega poslušalca.«[1] Glejte, spoštovani očetje, bratje in sestre, duha, s katerim si drznem govoriti o služenju vam, ki ga živite dan za dnem.

Spomnim se šaljive pripombe, ki jo je nam, članom Mednarodne teološke komisije nekoč izrekel tedanji prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal Franjo Šeper: »Vi, teologi, je dejal smeje, ne nehate pisati stvari, nad katere takoj postavite svoje ime in priimek. Mi, na Kuriji, moramo vse delati anonimno.« To je značilnost evangeljskega služenja, ki je zame razlog občudovanja in hvaležnosti za tolike služabnike Cerkve, ki delajo v Rimski kuriji, v škofijskih kurijah in po nunciaturah.

Duh služenja

Vrnimo se k temi. Poglobiti moramo, kaj pomeni »služenje«, da bi ga mogli uresničevati v svojem življenju in se ne bi ustavili pri besedah. Služenje samo v sebi ni krepost. V nobenem katalogu kreposti ali sadov Duha, kakor jih imenuje Nova zaveza, ne srečamo besede diakonija, služenje. Govori se celo o služenju grehu »prim. Rim 6,16) ali malikom (prim. 1 Kor 6,9), kar zanesljivo ni dobro služenje. Samo po sebi je služenje nekaj nevtralnega: označuje življenjski položaj ali način odnosov do drugih v svojem delu, biti odvisen od drugih. Lahko je celo nekaj negativnega, če je storjeno iz prisile (kot v sužnosti), ali zgolj zaradi koristi.

Danes vsi govorijo o služenju; vsi govorijo, da so na uslugo: trgovec služi strankam; za kogarkoli, ki vrši neko opravilo v družbi, se pravi, da nudi usluge ali da je v službi… Očitno pa je, da je služenje, o katerem govori evangelij, nekaj čisto drugega, čeprav samo po sebi ne izključuje, ne diskvalificira nujno služenja, kakor ga razume svet. Vsa razlika je v razlogih in v notranji drži, s katero vršimo služenje.

Ponovno preberimo pripoved o umivanju nog, da bi videli, v kakšnim duhu ga je opravil Jezus in kaj ga je spodbujalo: »Potem ko je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Služenje ni krepost, pač pa izvira iz kreposti, najprej iz ljubezni; je celo največji izraz nove zapovedi. Služenje je način izražanja agape, to je tiste ljubezni, »ki ne išče svojega« (prim. 1 Kor 13,5), ampak to, kar je drugih, ko ne gre samo za iskanje, ampak tudi za darovanje. To je skratka sodeleženje in posnemanje Božjega delovanja, ki zato, ker je »dober, vse dobro, najvišje dobro«, lahko ljubi in obdaruje samo zastonjsko, brez vsake svoje koristi.

Zaradi tega evangeljsko služenje v nasprotju s služenjem sveta ni lastno podrejenemu, potrebnemu, tistemu, ki nima; prej je lastno tistemu, ki ima, ki je postavljen visoko, tistemu, ki ima. »Od tistega, ki so mu veliko dali, bodo tudi veliko zahtevali,« pravzaprav služenja (prim. Lk 12,48). Zato Jezus pravi, da mora v njegovi Cerkvi predvsem tisti, »ki vlada«, biti »kot tisti, ki služi« (Lk 22,26), kdor je »prvi«, mora »biti služabnik vseh« UMr 10,44). Umivanje nog – je dejal moj profesor v Friburgu Ceslas Spicq – je »zakrament krščanske oblasti«.

Poleg zastonjskosti služenje izraža še drugo značilnost božje agape: ponižnost. Jezusove besede: »Umivati morate noge drug drugemu« pomenijo: drug drugemu morate služiti s ponižno ljubeznijo. Ljubezen in ponižnost skupaj oblikujeta evangeljsko služenje. Jezus je nekoč rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen« (Mt 11,29). Toda če dobro premislimo, kaj pa je storil Jezus, da bi samega sebe opredelil kot »ponižnega«? Je morda o sebi imel nizko mnenje ali je o svoji osebi govoril skromno? Nasprotno, v prizoru umivanja nog pravi, da je »Učitelj in Gospod« (prim. Jn 13,13).

Kaj je torej storil, da bi se opredelil kot »ponižen«? Ponižal se je, spustil se je, da bi služil! Od trenutka učlovečenja ni počel drugega, kot da se je spuščal, spuščal vse do skrajne točke, ko ga vidimo na kolenih v dejanju umivanja nog apostolom. Kakšno vznemirjenje je moralo biti med angeli, ko so tako ponižanega videli Božjega Sina, na katerega si niso upali niti upreti svojega pogleda (prim. 1 Pt 1,12). Stvarnik je na kolenih pred stvarjo! »Zardi, ošabni pepel: Bog se poniža in ti se povišuješ!« je samemu sebi rekel sv. Bernard.[2] Tako razumljena ponižnost – da se ponižaš, da bi služil – je v resnici kraljevski način, da bi bili podobni Bogu in da bi posnemali evharistijo v našem življenju.

Razločevanje duhov

Sad te meditacije bi moral biti pogumen pregled našega življenja: navad, dolžnosti, delovnega časa, razporeditve in uporabe časa, da bi ugotovili, ali je to res služenje in če sta v tem služenju ljubezen in ponižnost. Temeljno je vedeti, če služimo bratom, ali pa uporabljamo brate. Brate uporablja in jih popredmeti nekdo, ki se morda raztrga za druge, kakor imamo navado reči, vendar v vsem, kar počne, ni nezainteresiran, ampak na nek način išče potrditev, aplavz ali zadovoljstvo, da se v svoji notranjosti počuti, da je na pravem mestu in da je dobrotnik. Evangelij v zvezi s tem predstavlja skrajno korenite zahteve: »Naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica« (Mt 6,3). Vse, kar je storjeno zavestno in z očitnim razlogom, »da bi nas ljudje videli«, je izgubljeno. »Christus non sibi placuit«: Kristus ni iskal lastnega ugodja! (Rim 15,3). To je pravilo služenja.

Za »razločevanje duhov«, se pravi namenov, ki nas spodbujajo v našem služenju, je koristno videti, katera služenja opravljamo z veseljem, in katera skušamo na vsak način umakniti. Poglejmo tudi, če je naše srce pripravljano zapustiti – kadar se to zahteva – imenitno službo, ki daje ugled, za neko ponižno službo, ki je nihče ne ceni. Najvarnejše so tiste službe, ki jih opravljamo, ne da bi jih kdo opazil – niti tisti ne, ki jo prejema – ampak samo Oče, ki vidi na skrivnem. Jezus je v znamenje služenja povzdignil eno najbolj ponižnih dejanj, ki so jih poznali v njegovem času in ki je bilo običajno zaupano sužnjem: umivanje nog. Sveti Pavel opominja: »Ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim« (Rim 12,16).

Duhu služenja nasprotuje želja po gospodovanju, navada vsiljevanja svoje volje in svojega pogleda in delovanja drugim. Skratka, avtoritarizem. Pogosto se nekdo, ki ga tiranizirajo ta nagnjenja, niti najmanj ne zaveda trpljenja, ki ga povzroča, in je celo presenečen, ko drugi pokažejo, da ne cenijo njegovega »zanimanja« in njegovih naporov ter se celo čuti žrtev. Jezus je svojim apostolom rekel, naj bodo »kot jagnjeta med volkovi«, takšni ljudje pa so nasprotno kot volkovi med jagnjeti. Velik del trpljenja, ki včasih prizadene družino ali skupnost, je posledica tega, da v njih obstaja nekakšen avtoritaren in gospodovalen duh, ki tepta druge in pod pretvezo, da »služi« drugim, v resnici »zasužnjuje« druge.

Mogoče je, da smo ta »nekdo« ravno mi! Če nas glede tega obide najmanjši dvom, bi bilo dobro, da bi tiste, ki živijo poleg nas, iskreno povprašali in jim dali možnost, da se izrazijo brez bojazni. Če se pokaže, da tudi mi s svojim značajem nekomu otežujemo življenje, moramo ponižno sprejeti resničnost in ponovno premisliti svoje služenje.

Duhu služenja po drugi strani nasprotuje tudi pretirana navezanost na svoje navade in lagodnosti. Na duha mehkužnosti torej. Drugim ne more zares služiti nekdo, ki vedno želi ugajati sebi, ki iz svojega počitka, iz svojega prostega časa in iz svojega urnika napravi malika. Pravilo služenja ostaja vedno isto: Kristus ni iskal lastnega ugodja.

Videli smo, da je krepost lastna tistemu, ki predseduje, je nekaj, kar je Jezus zapustil pastirjem Cerkve kot svojo najbolj dragoceno dediščino. Vse karizme so v funkciji služenja; na poseben način pa je to karizma »pastirjev in učiteljev) (prim. Eg 4,11), to se pravi karizme oblasti. Cerkev je karizmatična, da bi služila, in je tudi hierarhična, da bi služila!

Služenje Duha

Če za vse kristjane služiti pomeni »ne živeti več zase« (prim. 2 Kor 5,15), za pastirje pomeni: »ne pasti samega sebe«: »Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede?« (Ez 34,2). Za svet ni nič bolj naravnega in pravičnega od tega, da kdor je gospod (dominus) »gospoduje«, da je gospodar. Med Jezusovimi učenci pa »ni tako«, ampak mora tisti, kdor je gospod, služiti. »Saj vendar ne gospodujemo nad vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo,« piše sv. Pavel (2 Kor 1,24). Isto stvar pastirjem priporoča apostol Peter: »Nikar ne nastopajte gospodovalno do ljudi, ki so vam zaupani, ampak bodite čredi zgled« (prim. 1 Pt 5,3).

V pastoralni službi se ni lahko izogniti miselnosti gospodarja vere; zelo hitro se je vključila v pojmovanje oblasti. V enem najstarejših dokumentov o škofovski službi (Didascalia Siriaca) že najdemo pojmovanje, ki škofa predstavlja kot monarha, v čigar Cerkvi ne more nihče nič začeti, ne ljudje ne Bog, ne da bi to šlo preko njega.

Za pastirje in kolikor so pastirji se pogosto na tej točki odloča o vprašanju spreobrnjenja. Kako močno in srčno zvenijo Jezusove besede po umivanju nog: »Jaz, Gospod in Učitelj ….!« Jezus »se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom« (Flp 2,6), to pomeni, da se ni bal ogroziti svojega božanskega dostojanstva, da je omogočil pomanjkanje spoštovanja s strani ljudi, ko se je razlastil svojih privilegijev in se na zunaj pokazal človek sredi drugih ljudi (»podoben ljudem«).

Jezus je živel preprosto. Preprostost je bila vedno začetek in znamenje resnične vrnitve k evangeliju. Posnemati moramo Božje delovanje. Tertulijan je zapisal, da ni ničesar, kar bi bolje označevalo Božje delovanje, kot nasprotje med preprostostjo zunanjih sredstev in načinov, s katerimi deluje, in veličino duhovnih učinkov, ki jih doseže.[3] Svet potrebuje velike stroje, da deluje in naredi vtis; Bog ne.

Bili so časi, ko se je škofovsko dostojanstvo izražalo z insignijami, nazivi, gradovi, vojskami. Bili so, kot pravijo, knezoškofje, vendar precej bolj knezi kot škofje. Cerkev danes, na tej točki, živi obdobje, ki se nam ob primerjavi zdi zlato. Pred mnogimi leti sem spoznal škofa, ki se mu je zdelo naravno, da je vsak teden nekaj ur preživel v domu za ostarele, da je starejšim pomagal pri oblačenju in pri jedi. Umivanje nog je vzel dobesedno. Zase moram reči, da sem od nekaterih škofov dobil najboljše zglede preprostosti v svojem življenju.

Vendar moramo tudi na tem mestu ohraniti veliko evangeljsko svobodo. Preprostost zahteva, da se ne postavljamo nad druge, pa tudi, da se vedno in trmasto ne postavljamo podnje, da bi na tak ali drugačen način vzdrževali razdaljo, ampak da v vsakdanjih stvareh življenja sprejmemo, da smo takšni kakor drugi. So ljudje – ostro ugotavlja Manzoni – ki imajo ponižnosti toliko, kolikor je potrebno, da se postavijo pod dobre ljudi, ne pa da bi jim bili enakovredni.[4]

Včasih najboljša služba ni v služenju, ampak pustiti si služiti, kakor Jezus, ki je občasno znal tudi biti pri mizi in si pustiti umiti noge (prim. Lk 7,28) in ki je voljno sprejemal usluge, ki so jih na njegovih potovanjih dajale nekatere velikodušne in ljubeče žene (prim. Lk 8,28).

O službi pastirjev je treba povedati še nekaj, in sicer: služba bratom, pa naj bo še tako pomembna in sveta, ni prva in ne bistvena stvar; prva je služba Bogu. Jezus je najprej »Jahvejev služabnik« in potem tudi služabnik ljudi. Svoja starša je spomnil na to, rekoč: »Nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Brez oklevanja je razočaral množice, ki so prišle, da bi ga poslušale in da bi jih ozdravljal, ko jih je nenadoma zapustil in se umaknil v samotne kraje, da je molil (prim. Lk 5,16).

Tudi evangeljsko služenje danes spodkopava nevarnost sekularizacije. Prehitro nam postane samoumevno, da je vsaka služba človeku tudi služba Bogu. Sveti Pavel govori o službi Duha (diakonia Pneumatos) (2 Kor 3,8), ki so ji namenjeni služabniki Nove zaveze. Duh služenja  se mora v pastirjih izražanjem s službo Duha!

Kdor je kakor duhovnik poklican v »duhovno« službo, ne služi bratom, če jim nudi sto ali tisoč drugih uslug, zanemarja pa edino, ki se od njega upravičeno pričakuje in jo samo on lahko nudi. Zapisano je, da je duhovnik »postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga« (Heb 5,1). Ko se je v Cerkvi prvič pojavil ta problem, ga je Peter rešil z besedami: »Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo Besedo, ker strežemo pri mizi … Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju Besede« (Apd 6,2-4).

So pastirji, ki so se dejansko vrnili k strežbi pri mizi. Ukvarjajo se z vsemi vrstami materialnih, ekonomskih, upravnih in včasih celo kmetijskih problemov, ki so v njihovi skupnosti (tudi kadar bi čisto lahko pustili, da bi jih opravili drugi), in zanemarjajo svojo pravo, nenadomestljivo službo. Služba Besede zahteva ure branja, študija, molitve.

Takoj ko je Jezus apostolom razložil pomen umivanja nog, jim je rekel: »Če to veste, blagor vam, če boste to delali!« (Jn 13,17). Tudi nam blagor, če se ne bomo zadovoljili samo s tem, da bi to vedeli – da nas evharistija spodbuja k služenju in podelitvi – ampak bomo to delali, morda začenši že danes. Evharistija ni samo skrivnost, ki jo je treba posvečevati, prejemati in častiti; je tudi skrivnost, ki jo je treba posnemati.

Preden pa zaključimo, se moramo spomniti resnice, ki smo jo poudarili v vseh naših razmišljanjih o evharistiji, in to je delovanje Svetega Duha! Varujmo se, da daru ne bi zmanjšali na dolžnost! Nismo prejeli samo zapovedi, da si umivamo noge in služimo drug drugemu: prejeli smo tudi milost, da to delamo. Služba je karizma in kot pri vseh karizmah »se daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7); »Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom (charisma!), kakor ga je kdo prejel« (1 Pt 4,10). Dar je pred dolžnostjo in omogoča njeno izpolnitev. To je »veselo oznanilo« – evangelij – katerega vsakdanji tolažilni spomin je evharistija.

Sveti oče, spoštovani očetje, bratje in sestre, hvala vam za dobrohotno poslušanje in želim vam lep veliki teden in vesele velikonočne praznike!

[1] Sv. Izak iz Niniv, Discorsi ascetici, 4, Città Nuova, Roma 1984, str.89

.[2] Bernard iz Clairvauxa, Lodi della Vergine, I, 8.

[3] Prim. Tertulijan, De baptismo, 1 (CCL I, str. 277).

[4] Prim. A. Manzoni, I Promessi Sposi, pogl. 38.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.