Danes se spominjamo Jezusove smrti na križu. Jezus je bil povzdignjen na križ, kot sam pravi, da vse pritegne k sebi. Njegovo usmiljenje do človeške revščine in nemoči je s tem dovršeno. Več kot to nam niti Bog ni mogel in ne more dati. On je cena za naše odrešenje, vsak greh nam je po tem križu odpuščen, vsaka krivda izmita, vsaka smrt je premagana. A to je, čeprav temeljno sporočilo križa, le del resnice o križu. Jezus je o križu govoril tudi v času svojega delovanja. Učil je, da je njegov učenec lahko le tisti, ki nosi svoj križ in hodi za njim. Ni govoril o križu na Kalvariji, ampak o križu življenja. Govoril je o križu, ki je temelj vsakega življenja, drevo iz katerega življenje raste!

Zdi se, da se, če že razmišljamo o križu, vrtimo okrog podobe križa, na katerem umira Jezus, zanemarjamo pa podobe križa, na katerem bi morali umirati mi sami. Kaj pomeni umirati na našem križu življenja, nam Jezus pove takole: Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.

Pred križem na splošno vsi bežimo. Bolj pobožni bi ga častili in govorili, da verujejo v njegovo moč. A križ je pot in ne le znamenje, je sredstvo odrešenja. Uporabljali naj bi ga vsak dan in ne le na veliki petek. Kaj pomeni uporabljati to znamenje? Pomeni vzeti zares, da življenja ni brez trpljenja. Sprejeti križ pomeni:   izničiti se v služenju, se ponižati, da nas Bog poviša;  sprejeti neučinkovitost v luči tega sveta, da nas Bog naredi rodovitne;  biti kamen spotike, da nas Bog naredi za vogelne kamne.

Ljudje se nam včasih upravičeno smejijo, ker govorimo o križu kot naši rešitvi, pa pred njim bežimo.  Poglejmo, samo nekaj primerov, kako se odraža naš beg pred križem:

–          Nočemo slišati drugega in ostajamo zaprti v svoje svetove, brez živih odnosov, brez pristne povezanosti: zakonske, družinske ali skupnostne. Slišati drugega zahteva tudi spreminjati se. Oboje je križ, zato raje bežimo.

–          Če že živimo skupaj, si želimo miru. Ne bi se radi prepirali, zato raje živimo v maskah; se delamo lepe in hodimo drug mimo drugega. Bojimo se resnice, Jezus pa je povzdignjen na križ, da bi izpričal resnico. Živimo v polresnicah in oznanjamo Kristusa, ki je resnica, zato se nam svet smeji.

–          Ljudje se nam smejijo, ker nismo drugačni od njih, pogosto le bolj neživljenjski in mrtvi. Mar ni temeljni problem tudi posvečenih, sprejeti križ vsakodnevnih naporov pri delu in v odnosih. Kot pravi Frančišek Asiški kardinalu Hugolinu: Vsi smo nagonski sovražniki križa in jaslic, začenši z ljudmi Cerkve. Križa nas je sram. Nihče se noče pokazati majhen in slaboten in pod zvenečimi frazami skrivamo, da se sramujemo zibelke, jasli in križa na Kalvariji.

Križ, ki ga bomo danes počastili, naj torej ne bo le Kristusovo znamenje odrešenja, ampak dejansko sredstvo za življenje, za gradnjo naših odnosov, resnično drevo iz katerega raste naše delo in naše življenje.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: M. T.

Obj.: M. B.