Ponosni bodimo na križ našega Gospoda

Trpljenje našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa je poroštvo zveličanja in šola potrpežljivosti.

Le česa ne smejo srca vernikov pričakovati od božje milosti? Saj je bilo za edinega božjega Sina, ki je večen z Očetom, premalo, da se je za nas rodil kot človek. Moral je še umreti od istih človeških rok, ki jih je ustvaril.

Veliko nam za prihodnost obljublja Gospod, a še več je tega, o čemer vemo, da je bilo za nas že storjeno. Kje smo bili in kaj smo bili, ko je Kristus umiral za grešnike? Kako je mogoče dvomiti, da bo svetim poklonil življenje, ko je zanje daroval že svojo smrt? Zakaj to krhko človeštvo še noče verjeti, da bodo ljudje nekoč živeli pri Bogu, saj se je že uresničilo, kar je mnogo bolj neverjetno: Bog je umrl za človeka.

Kdo je pač Kristus? Tisti, ki je o njem rečeno: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta božja Beseda se je učlovečila in se naselila med nami. Sam po sebi Kristus namreč ne bi bil mogel umreti za nas, ko ne bi bil od nas prevzel umrljive človeške narave. Le tako je neumrljivi mogel umreti, tako je hotel dati umrljivim življenje, ker je hotel imeti vse tiste, ki jim je prej samega sebe dal. Sicer pa mi sami od sebe ne bi bili dosegli življenja, on kot tak pa ne bi bil mogel umreti.

Čudovito zamenjavo je napravil z nami: mi smo prispevali, da je umrl, on nam bo dal, da bomo živeli.

Ne le da se ne smemo sramovati smrti Gospoda, našega Boga, ampak se moramo nanjo do konca zanesti in nanjo biti ponosni. S tem da je od nas prevzel smrt, ki jo je lahko samo pri nas našel, se je možato zavezal, da nam bo od svoje strani dal življenje, ki ga sami po sebi ne bi mogli doseči.

Kako nam on, ki je vir življenja, ne bi dal tistega, kar nam gre iz pravičnosti, če nas je pa tako ljubil, da je sam brez greha za grešnike prestal trpljenje, ki smo ga mi z grehom zaslužili?

Kako ne bo dal nagrade svetnikom on, ki je zvest obljubam, saj je vendar vzel nase celo kazen za krivične, čeprav sam ni storil nobene krivice?

Neustrašno torej, bratje, izpovedujmo in oznanjujmo, da je bil Kristus za nas križan. Povejmo to veselo, brez strahu, ponosno in brez bojazljivosti.

Apostol Pavel je razumel križanega Kristusa in ga je razglasil za znamenje slave. Apostol Pavel bi bil lahko povedal o Kristusu mnogo božanskih lastnosti, saj je skupaj z Očetom kot Bog vendar stvarnik sveta in je vladar sveta kot človek, ki je podoben nam. Kljub temu ni rekel, da je ponosen na vse te čudovite Kristusove lastnosti. Rekel je: Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa.

 



Iz govorov sv. Avguština, škofa (3. guelf. govor) oz. Molitvenega bogoslužja Cerkve

Uredila: Mojca Bertoncel

Foto: Unsplash