V veliki teden s svetniki: Sv. Avguštin o popolni ljubezni

Popolna ljubezen

Gospod je jasno povedal, predragi bratje, kakšna je popolna ljubezen, s katero naj se ljubimo med seboj, ko je rekel: Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Prej je bil torej rekel: To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil, in temu dodal, kar ste zdaj slišali: Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Iz tega sledi, kar pravi isti evangelist Janez v svojem pismu: Kakor je Kristus dal svoje življenje za nas, tako smo tudi mi dolžni za brate dati življenje, ljubeč se med seboj, kakor nas je on ljubil, ki je dal svoje življenje za nas.

Prav to se bere v Salomonovih Pregovorih: Če z mogočnim za mizo pri jedi sediš, pazi in spoznaj, kaj je predte postavljeno; in loti se jedi z zavestjo, da boš moral tudi ti kaj takega pripraviti. Katera je namreč miza mogočnega, če ne tista, s katere uživamo telo in kri njega, ki je dal svoje življenje za nas? In kaj pomeni, za njo sedeti, če ne, ponižno pristopiti? In kaj pomeni, paziti in spoznati, kaj se predte postavi, če ne, tako veliko milost vredno premišljevati? In kaj pomeni, lotiti se jedi z zavestjo, da moraš tudi ti kaj takega pripraviti, če ne to, kar sem dejal, da smo tudi mi dolžni za brate dati svoje življenje, kakor je Kristus dal svoje življenje za nas? Tako namreč pravi tudi apostol Peter: Kristus je za nas trpel in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. To pomeni, kaj takega pripraviti. To so blaženi mučenci z gorečo ljubeznijo storili. Če ne obhajamo brez koristi njih spominov in pristopamo h Gospodovi mizi in gostiji, ki je tudi nje nasitila, moramo tudi mi kaj takega pripraviti kakor oni.

Pri tej mizi se jih namreč spominjamo ne tako kakor drugih, kateri v miru počivajo, da bi še zanje molili, marveč tako, da naj oni za nas prosijo, da bi hodili po njihovih stopinjah. Oni so pač že dosegli popolno ljubezen, ki je Gospod rekel, da ni večje od nje. Bratom so ponudili, česar so se pri Gospodovi mizi naužili.

Tega pa ne pravim tako, kakor da bi utegnili biti Gospodu Kristusu enaki, če za njega pričujemo do krvi. On je imel oblast dati svoje življenje in ga zopet vzeti; mi pa ne živimo, kakor dolgo bi hoteli, in umrjemo, četudi nočemo. On je kmalu po svoji smrti v sebi uničil smrt, mi pa smo po njegovi smrti rešeni smrti. Njegovo telo ni strohnelo, naše bo strohnelo in si ob koncu vekov po njem nadelo neminljivost. On nas ni potreboval, da bi nas odrešil, mi pa brez njega ne moremo nič storiti. On se je nam mladikam dal za trto, mi brez njega ne moremo imeti življenja.

Naposled, četudi bratje za brate umrjejo, vendar nobeden od mučencev ne prelije krvi za odpuščanje bratovih grehov; on pa je to za nas storil.

S tem nam je dal nekaj, ne da bi ga posnemali, marveč da lahko sebe zaradi tega blagrujemo. Če so torej mučenci za brate kri prelili, so ponudili le to, česar so se pri Gospodovi mizi naužili. Ljubimo se torej med seboj, kakor nas je tudi Kristus ljubil in za nas dal sam sebe.

 

---

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (84, 1-2) oz. Molitvenega bogoslužja Cerkve

Uredila: Mojca Bertoncel

Foto: Matevž Trdan